Gol učenca jeseniške šole za ljubljansko slavje

Ljubljana – Po dveh letih je hokejski Tivoli spet dočakal šampionsko zmagoslavje. V napeti finalni seriji domačega prvenstva so hokejisti Telemacha Olimpije ugnali SIJ Acroni Jesenice s 3:2 v zmagah, sinoči so bili pred 3300 gledalci boljši z 2:0. Za ljubljanski klub je to 15. naslov v času samostojnosti, 23. pa v dolgi klubski zgodovini.

Tivoli je vendarle spet oživel. Resda tribune ljubljanske dvorane niso bile tako polne kot nazadnje na Jesenicah, a vseeno je tudi tivolski objekt ponujal praznično podobo. Z že pozabljeno gnečo na parkirišču in vrvežem na ploščadi pred dvorano. »V zraku« je bilo občutiti tisto nestrpno pričakovanje končne odločitve v dolgi klubski sezoni, ki je v rednem delu bodisi EBEL bodisi INL pri nas privabljala le največje zanesenjake, prebujeno hokejsko Slovenijo pa je ogrela šele v tem finalu.

Ta resda ne predstavlja kakovostne smetane, vseeno pa po svoji izenačenosti prekaša marsikatero domačo končnico iz preteklosti. In sodeč po videnem v uvodnih minutah je nadaljevanje dosedanje napete zgodbe sledilo tudi na tej končni tekmi št. 5. Moštvi sta se namreč sklepne naloge v sezoni lotili previdno, na trenutke pretirano zadržano, a takšen pristop je bil vendarle pričakovan – šlo je namreč za visok vložek – naslov državnih prvakov, nenazadnje tudi tolažbo za neuresničene cilje pri obojih na mednarodnem prizorišču. Niti ljubljanska niti jeseniška zasedba namreč pod avstrijsko streho nista storili koraka navzgor v primerjavi z eno sezono prej. Olimpija je vnovič pristala na dnu EBEL, Gorenjci so se spet spotaknili ob polfinalno oviro v INL.

V igri premišljenih potez in strnjenih obrambnih postavitev sinoči na tivolskem ledu ni bilo prav veliko manevrskega prostora, tudi v trenutkih številčne premoči smo pogrešali več domiselnosti in hitrosti v akcijah. Tivolsko moštvo v postavitvi petih proti štirim ni bilo tako učinkovito kot nazadnje v Podmežakli, ko si je zmago priigralo z goloma ob igralcu več na ledu, jeseniško pa je poskušalo po receptu, s katerim si je en teden prej v Ljubljani priborilo vodstvo v finalu z 2:1. Takrat je namreč vratar Žan Us zaklenil vrata, branilci naslova so zdržali do kazenskih strelov in se nato z golom odločitve bolje odrezali.

Tudi sinoči je dolgo, celi dve tretjini, kazalo, da bi o zmagovalcu in to pot tudi državnem prvaku lahko odločal podaljšek. Vendar pa sta moštvi komaj dobro začeli zadnji del, že je Olimpija zabila vodilni gol. Jure Sotlar, eden igralcev zadnjega slovenskega vala, je razveselil domače občinstvo, vnovič številni privrženci gorenjskega moštva pa so takrat vztrajali pri glasnem spodbujanju za tako želeni gol v mreži Olivierja Royja. Pa ga niso dočakali. Kanadčan v vratih Ljubljančanov, sploh udarni adut zmajev v sezoni, je ostal zanesljiv, iz minute v minuto je bilo bolj jasno, da bo prestižni domači pokal ostal v Tivoliju. Možnosti železarjev so bile še manjše po upravičeni disciplinski kazni igre za Čimžarjev oster nalet nad Hočevarjem, trener gostov Dejan Varl je takrat poskusil brez vratarja, a mreža ljubljanskega moštva je ostala nedotaknjena, o novem naslovu pa je takrat z golom za 2:0 odločil 23-letni Gregor Koblar, Olimpijin napadalec, sicer učenec jeseniške hokejske šole.

Nad klubsko sezono je padel zastor, ljubljansko moštvo je ob koncu le uveljavilo svojo prednost izkušenj iz bolj kakovostnega mednarodnega tekmovanja. Naslednji tedni pa bodo razkrili, ali bo še naprej nastopalo v EBEL kot tudi, ali se mu bodo v prihodnje na tej ravni pridružili tudi Gorenjci.