Tiskane izdaje
Ljubljana, Jesenice – Kdor bi se naključno v zadnji zimi znašel med obiskovalci hokejskih tekem na Slovenskem, bi si mislil, da ta panoga pri nas zanima le peščico zanesenjakov. Pa vendar ni tako. Sleherni pomembnejši reprezentančni nastop pritegne zanimanje širše javnosti, prihajajoči ljubljansko-jeseniški finale (1. tekma bo 9. aprila) pa bi lahko vrnil spomin na desetletja izjemnih derbijev.
Resda v naslednjem tednu ne gre pričakovati tako polnih tribun kot nekoč na tekmah domače končnice, ker je davek po novi medli Olimpijini sezoni v EBEL kot tudi jeseniških zapletih po odhodu iz elitnega avstrijskega tekmovanja pretirano visok, vendar pa vsaj na Gorenjskem nestrpno odštevajo dneve do finalne predstave. O njej so železarji z jedrom svojih zvestih privržencev sanjali že v zadnjih dneh, vendar pa se jim tekmovanje v INL, avstrijsko-slovenski hokejski zgodbi drugega kakovostnega razreda, ni razpletlo po željah. Feldkirch je bil z bazo izkušenih igralcev, bolj zanesljivim vratarjem in s samozavestjo, ki jo prinese redni boj za vrh v tem tekmovanju, vendarle boljši.
Jeseničani niso dosegli uvrstitve v finale, dvakrat so zamenjali trenerja, kar je za takšno tekmovalno raven pretirano, delovali v krogu omejenih denarnih zmožnosti, vrnili hokej v Podmežaklo – kar je zagotovo sploh najpomembnejše –, a že do vidnejše sence kultnega kluba, ki je regijo in navijače iz različnih krajev po Sloveniji razveselil z 32 naslovi državnega prvaka, je še zelo dolga pot. Najprej po organizacijski plati, nato posledično po kadrovski na ledu in v spremljevalnem štabu. A na dlani je, da bi odmeven in izenačen finale hokejsko zapriseženemu kraju vlil novo merico samozavesti in ambicioznih načrtov.
Olimpijina podoba je drugačna. Prav pretiranega zanimanja za prihajajoči finale v Ljubljani ni pričakovati, za novi rod hokejskih navdušencev je domače prvenstvo nujno zlo, šampionska zvezdica ne pomeni več takšnega prestiža kot nekoč. Za vodstvo zeleno-belih je najpomembnejše preživetje z obstankom v EBEL, novi naslov prvaka je po gladko opravljeni polfinalni nalogi s Celjem zdaj samoumeven. V Tivoliju si bolj belijo glave glede klubske prihodnosti, ki jo bodo predvidoma po koncu klubske sezone zarisali na občnem zboru. Brez prihoda okrepitev k vodilnemu ustroju, česar se dobro zaveda predsednik Marko Popovič, v boju z dolgovi ne bo šlo.
Prva tekma finala bo sicer prihodnji četrtek, 9. t. m. (predvidoma ob 19.15), na tivolskem ledu. Niti akterji na ledu niti v pisarni si resda niso prav na jasnem, čemu je po slovesu železarjev od INL in nato koncu domačega polfinala treba čakati poldrugi teden na začetek sklepne predstave za naslov prvaka. Izgovori na TV-prenose so plehki, saj po koncu zimske športne sezone ni več takšne gneče v urnikih, prav lahko bi klubski sezoni dodali piko že v prvih dneh prihajajočih reprezentančnih priprav. Tako pa koledar razkriva tudi sredo, 15. aprila, ko bi bili lahko v enem dnevu na jeseniški ploskvi v Podmežakli kar dve tekmi – najprej najpozneje ob 16. uri pripravljalna slovenskih reprezentantov proti Japoncem in nato ob 19.30 še četrti dvoboj Jesenic in Olimpije za domači naslov. Jasno, če bo po treh tekmah domačega finala konec, omenjeni dvojni spored odpade, vseeno pa se bosta od naslednjega tedna urnika klubov in izbrane vrste dodobra prepletala. Predvsem risi pa potrebujejo zbranost in mir. Obstanek v družbi najboljših je namreč jasen cilj olimpijskih četrtfinalistov.
