Gračnar občutil lakoto po igri in pomagal na poti k vrhu

Ljubljana – Slovensko reprezentanco so na prvenstvo v Južno Korejo pospremile skrbi zaradi izostanka nekaterih pomembnih adutov, tudi vratarja Roberta Kristana. A prav imenitno ga je zamenjal dvajsetletni Luka Gračnar, ki so ga ob koncu razglasili celo za najboljšega hokejista letošnjega svetovnega prvenstva skupine B.

Od Koreje ste se poslovili prav nasmejani – s soigralci ste se vrnili v najvišji razred, vam je pripadla še prestižna lovorika najboljšega akterja (MVP).

Nenehno smo verjeli, da se lahko vrnemo med najboljše, ponosa ni mogoče odgnati, ko ti povrhu pripade še lovorika za najboljšega igralca. Česa takšnega ne doživiš vsak dan, kajne?

A pot vrnitve ni bila prav preprosta – se strinjate?

Sistem tekmovanja ti dovoljuje en spodrsljaj na turnirju in če ga doživiš takoj na začetku, se ti mora odtlej vse razpletati po najbolj srečnem scenariju. Svoje kakovosti smo se zavedali že od prihoda v Seul, a potem ko smo že v prvo ostali praznih rok, je bilo res treba prikazati vse svoje sposobnosti.

Resda ste stali v slovenskih vratih že na velikih tekmovanjih, SP v Stockholmu ter OI v Sočiju, pa vendarle je obakrat jasna štartna številka 1 pripadla izkušenejšemu Robertu Kristanu. Tokrat so tekme odločitve krojile tudi vaše obrambe – je bilo breme zato za vas hujše kot v preteklosti?

Mogoče je bilo zdaj celo lažje! Res, ko veš, da ti strokovni štab povsem zaupa, se resno pripraviš na tekmo in poskusiš pomagati moštvu. Seveda je bilo tudi na tekmovanjih, ki ste ju omenili, podobno, toda tako je vendarle drugače. Ni me bilo strah, zaupanje stroke in moštva ti veliko pomeni.

Pa vendarle: k reprezentanci ste prišli iz Salzburga, pri katerem niste branili niti v polfinalu niti v finalu EBEL. Ste občutili pomanjkanje tekmovalnega ritma ob prihodu v Korejo?

Drži, zagotovo bi mi dobro delo, če bi pred tem svetovnim prvenstvom zbral več klubskih nastopov v odločilnih tednih EBEL. A obenem sem ob prihodu na azijsko prizorišče občutil prav lakoto po hokeju, zato mi dejansko ni bilo težko prispevati deleža k zmagam.

Koliko vas je pravzaprav motilo povsem novo okolje, to prvenstvo pač ni bilo sredi Evrope ali v nordijskem svetu kot največkrat v zadnjih letih?

Slehernemu prizorišču se je treba prilagoditi, sam se niti nisem pretirano ubadal z drugačnimi razmerami, kot smo jih sicer vajeni. Predvsem bivanje je bilo imenitno, hotel vrhunski. Korejo bi lahko ocenil, kot sem pač videl, za lepo in urejeno deželo, tudi Seul ohranja značilnosti lepega mesta, četudi meni način življenja v takšnem vrvežu vendarle ne bi ustrezal. Seul mi je vendarle prevelik.

Praga in Ostrava, prizorišči naslednjega velikega tekmovanja za slovenski hokej, sta manjši od korejskega velemesta – verjetno že sanjate o novem izzivu pri slovenski reprezentanci in boste očitno storili vse, da bi vam pripadla vidna vloga pri moštvu?

Seveda! Evropa in Češka sta mi pač bližje kot Koreja, verjamem, da bodo tam priredili lepo prvenstvo in da bo Slovenija spet pokazala dober hokej.

Kakšni so sicer vaši poletni načrti, kako je s prihodnostjo v Salzburgu?

Zdaj si bom najprej privoščil teden ali dva oddiha. Nato se bom že moral zglasiti v Salzburgu. Pogodbo imam še za dve sezoni, kako bo natanko v prihodnje, ne vem. Seveda me čaka prihodnost pri moštvu, pri katerem sem napredoval, le v omenjenih tekmah končnice sem obtičal na rezervni klopi. Pogodba pa je sestavljena tako, da v primeru ponudbe iz kakšnega kakovostnejšega tekmovanja klub lahko zapustim.