Tiskane izdaje
Že dolgo je jasno, da se bodo prihajajoče zimske olimpijske igre v Sočiju po marsikateri podrobnosti razlikovale od tistih v preteklosti. Prvič v samostojnosti se je med elitno dvanajsterico uvrstila slovenska hokejska reprezentanca, ki jo že na premieri čaka spektakel proti domači vrsti. Slednja seveda meri na naslov olimpijskih prvakov.
Zgodba ruskega hokeja se je pogosto prepletala tudi z značajem in razburkano zgodovino te nacije v svojem temeljnem prostoru od evropskega vzhoda do azijskih prostranstev. Sledijo si vzponi in padci, silna razočaranja ob neuresničenih sanjah, nihajoči ugled v svetu od spoštovanja do podcenjevanja.
Vsaj ko gre za dinamično igro na ledu, pa je zapisano, da Rusi po razpadu sovjetskega imperija še nikdar niso osvojili zlatih kolajn na hokejskem turnirju, razen če ne gre šteti Albertvilla 1992 in uspeha izbrane vrste Skupnosti neodvisnih držav. Rusija je leto pozneje prvič nastopila kot samostojna na svetovnem prvenstvu in ko je takrat, maja '93 v Münchnu, osvojila naslov najboljše, se je zdelo, da ji tudi na olimpijsko zlato ne bo treba dolgo čakati. A odtlej sta se zasukali že dve desetletji, prestižne lovorike pa so se veselili drugi – po dvakrat Kanadčani (Salt Lake City 2002, Vancouver 2010) in Švedi (Lillehammer 1994, Torino 2006) ter Čehi (Nagano 1998). Zbornaja komanda je bila blizu le slednjim, se z njimi pomerila v finalu nepozabnega turnirja (prvič dotlej so prekinili NHL, med nastopajočimi je bil tudi prvi mož svetovne hokejske zgodovine Wayne Gretzky), a sijajnega Dominika Haška v čeških vratih takrat ni zmogla premagati. Petr Svoboda pa je zadel za končnih 1:0 in najodmevnejšo zmago češkega športa v 20 letih samostojnosti …
Povsem jasno je, da bo za ruske športne zanesenjake vse razen hokejske lovorike v Sočiju neuspeh. Morebitnega novega spodrsljaja na spolzki ledeni ploskvi ne bo odtehtal nikakršen podvig na snegu, ki pa ga z izjemo kakšnih biatlonskih ali tekaških predstav niti ne gre pričakovati. Alpsko smučanje med Rusi še zdaleč ne dosega takšne prepoznavnosti kot po srednji ali severni Evropi, skakalce tudi med športu zapriseženimi privrženci v Rusiji komaj kdo pozna.
Hokejska zgodba pa je povsem drugačna – Jevgenij Maljkin, Aleksandr Ovečkin, Pavel Dacjuk in seveda povratnik v Rusijo iz NHL Ilja Kovaljčuk so v ponos rojakom, prav zaradi njih so Detroit, Washington, Pittsburgh pogosteje tema pogovorov, kot bi bili sicer, sleherni njihov prihod na počitnice v domovino botruje vrvežu, družabnim prireditvam, navzočnosti mičnih deklet. Tako je bilo tudi pred 13 leti na svetovnem prvenstvu v St. Peterburgu, ko je ves ta hrup odgnal zbranost ruskih hokejskih zvezdnikov in ti niso ostali le brez načrtovanega naslova prvakov, temveč celo brez uvrstitve v četrtfinale …
Olimpijski red je kajpak drugačen, od tistega »maja v Petrogradu« se je tudi v osončju ruskega hokejskega zvezdništva spremenilo marsikaj. V slačilnico je vendarle vstopil duh discipline, akterjem, ki za lepe denarce med klubsko sezono igrajo onstran Atlantika, ni več odveč igrati za nacionalno vrsto. Vnel se je že hud boj za mesto med 25 izbranci, ki bodo branili domače barve v dveh lednih arenah hokejskega dogajanja v Sočiju, selektor Zinetula Biljaletdinov ima zapisanih 50 udarnih kandidatov, ob njih jih še precej upa na vabilo med reprezentante. Jasno je le, da bo izbiral med akterji iz le dveh tekmovanj, po kakovosti najmočnejših klubskih hokejskih na svetu – NHL in KHL.
A tu ne bo šlo le za selekcijo strokovnjaka, ki je Ruse lani v Helsinkih vodil k naslovu svetovnih prvakov, temveč še za delež kopice njegovih sodelavcev ter tudi predsednika zveze, legendarnega vratarja Vladislava Tretjaka. Slednji je pred dnevi odšel v Severno Ameriko in tam obiskal nekatere rojake, ki bodo predvidoma februarja drsali na olimpijskem ledu ob Črnem morju. »Nikomur v hokejskem svetu ni vseeno, v kakšni luči se bo predstavila naša reprezentanca. V Montrealu sem tekmo spremljal skupaj z Renejem Faselom, predsednikom mednarodne zveze, zanimalo ga je vse o pripravah ruske izbrane vrste,« je poudaril v pogovoru za moskovski dnevnik Sport Ekspres.
Tako je bil za začetek v Montrealu in Torontu, pot je nadaljeval k zvezdnikoma najvišjega hokejskega razreda, Ovečkinu in Maljkinu, v Washington in Pittsburgh. O sposobnostih omenjenih kajpak ni nikakršnih dvomov, Ruse pa je doma celo bolj zanimalo morebitno Tretjakovo denversko srečanje z enim od naslednikov iz vrat Semjonom Varlamovom. Hokejist, doma iz Samare, se je namreč v zadnjih dneh v Severni Ameriki pogosteje znašel v središču pozornosti kronike kot pa športa. Nekajkrat naj bi pregloboko pogledal v kozarec, nazadnje ga je spremljevalka Jevgenija prijavila policiji zaradi nasilja. Posnetek pogovora Rusinje s prevajalko na policijski postaji v Denverju je v hipu zaokrožil po spletu, eden udarnih kandidatov za reprezentančno št. 1 pa je zanikal vse obtožbe.
Kaj se je dejansko dogajalo v tisti noči, ni jasno, a v pričakovanju olimpijskega nastopa takšen dogodek privablja še več pozornosti kot ponavadi. Tako koz tudi pretep ob tem koncu tedna v nočnem klubu v Donjecku (Ukr) med hokejistoma Mihailom Anisinom in drugim Varlamovom, Sergejem. Anisin pa je na seznamu 50 kandidatov za Soči …
Ni kaj, če v kateri panogi Rusija prav nestrpno pričakuje februar, je to hokej. Na premieri pa se bo pomerila prav s slovensko reprezentanco. Ta takšne predstave še ni doživela, Anže Kopitar pa je po nastopu v finalu NHL pred drugim izjemnim izzivom svoje imenitne športne poti.
