Izidi na ledu razkrivajo stanje v vodenju kluba

Ljubljana – Seveda šport lahko ponuja različne scenarije, tudi takšne z bližnjicami in improviziranjem, a največkrat na igrišču pokaže realna razmerja moči. In s temi se že nekaj sezon zapored srečujejo tudi v ljubljanskem hokejskem taboru, ko vedno znova ugotavljajo, da so tekmeci v odprtem avstrijskem prvenstvu premočni. Na ledu in v pisarni.

Ko so Acroni Jesenice kot prvi klub iz tujine vstopile v ligo naše severne soseščine, jeseni 2006, leto pozneje pa se jim je pridružilo še ljubljansko hokejsko moštvo, je bil slovenski klubski hokej v razcvetu, reprezentančni pa na nižji ravni kot zdaj. Resda se je podobno kot tudi v zadnjih letih selil iz najvišjega razreda v skupino B in nazaj, a slačilnica le ni bila tako urejena, še en teden pred SP je bilo vprašljivo, če bodo risi sploh nastopili. Neuresničene obljube vrha zveze so imele že dolgo brado, namesto da bi na pripravah v Mariboru razmišljali o palici in ploščku, so naši hokejisti dnevno hodili na bančne avtomate preverjat, če je na računu kaj novega …

Danes je zgodba izbrane vrste povsem drugačna. Ni več vprašajev, kdo in kdaj bo prišel na zbor, vodilni asi igrajo pri vrhunskih klubih na tujem, raven igre je iz leta v leto višja, novi vrhunec je ta rod pred dobrimi štirimi meseci uprizoril z izjemnimi predstavami na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju v Minsku. A domača klubska scena se hkrati podira.

Na Jesenicah so resda veseli 3. mesta v rednem delu AHL in spoznanja o najvišji učinkovitosti med vsemi 16 klubi, a hkrati nasledniki kluba veličastne zgodovine (čez 10 dni bo minilo 60 let od prvega naslova državnih prvakov za Jesenice, ki so bile skupno kar 33-krat na vrhu!) nikakor ne morejo na nekdanjo visoko raven, ki bi dvorano napolnila do vrha, privabila pokrovitelje in temu primerno tudi botrovala sestavljanju močnejšega moštva. Tako pa zdaj resnega reprezentančnega kandidata iz Podmežakle preprosto ni, pomembne vloge pripadajo tudi tistim, ki so jo zaradi neurejenih razmer ucvrli iz Tivolija. Nazadnje Katarski Francoz Bertrand Roine sanja o polfinalu s Francijo. , otrok jeseniške hokejske šole, do pred nekaj dnevi eden upov Olimpijinega moštva.

Pri zmajih se ponavalja zgodba zadnjih let. Potem ko so se pomladi 2012 uvrstili v polfinale in se tam tudi izjemno zoperstavili poznejšim prvakom iz Linza, končnice za hokejsko Ljubljano v EBEL ni bilo več. Črni niz so si pri klubu želeli prekiniti v tej sezoni, a za to preprosto ni realnih temeljev. Že šest igralcev je predčasno prekinilo pogodbo in odšlo k bolj urejenim razmeram bodisi na tuje bodisi na Jesenice, po zadnjem mestu v rednem delu spet ni bilo nagradnih točk, za uvod v drugi del, zdaj že kvalifikacijski za končnico, so zmaji doživeli dva poraza. Beljaški je bil boleč in prepričljiv (2:8), ta zadnji tivolski z Znojmom precej bolj znosen (1:2), a vseeno brez tolažbe, ker je pač na lestvici še naprej zapisana ničla. A to še ni najhuje, nenazadnje bodo v prihajajočih osmih tekmah Ljubljančani najbrž že osvojili kakšno točko, bolj moteče je nevzdržno stanje, ko pisarna ne deluje, klub pa v koledarskem letu sploh ni izvedel občnega zbora. In zato so napovedi, da bo Olimpija še naprej igrala v EBEL, zelo pogumne. Stanje brez točk ni naključno. Mar tega ne kaže Slovan iz Bratislave, ki je v KHL začel nizati zmage odtlej, ko so igralci po številnih obljubah dočakali nujno finančno injekcijo?