Kanada ostaja brez petega letnega časa

NHL: domovina hokeja očitno drugič v zgodovini brez moštva v končnici.

S. U.
tor, 29.03.2016, 18:00

Še dva tedna ločita druščino v NHL do konca rednega dela tekmovanja in prihoda petega letnega časa. Tako številni zanesenjaki ob ledenih ploskvah označujejo končnico, odločilni del sezone. Hokejski utrip sicer najbolj privablja Kanadčane, a zdaj je na dlani, da drugič v dolgi zgodovini tekmovanja ne bo niti enega kanadskega moštva med udeleženci končnice!

Pisala se je sezona 1960/70, takrat 53. po vrsti na elitni severnoameriški hokejski sceni. Montreal je vstopil vanjo kot branilec prestižne lovorike, sploh pa so v posameznih hokejskih taborih po ZDA razmišljali o tem, da je napočil čas za prekinitev kanadskih zmag; pred tem je bil namreč Chicago zadnji ameriški klub s Stanleyjevim pokalom, leta 1961. Želja pa se je Američanom nato hitro uresničila – že v končnici ni bilo niti branilcev naslova niti takrat drugega kanadske zasedbe v 12-članskem tekmovanju, Toronto Maple Leafs. Današnja zgodba je drugačna, v NHL nastopa kar 30 moštev, med njimi sedem iz domovine hokejske igre, a vse kaže, da se bo scenarij po 46 letih ponovil: v prestižnih izločilnih bojih brez moštva iz dežele tako olimpijskih kot tudi svetovnih prvakov.

To seveda še zdaleč ne pomeni, da ne bo pomembnega kanadskega deleža na tekmah sklepnega boja za Stanleyjev pokal, saj številni kanadski hokejisti igrajo v ameriških moštvih. Vseeno pa deželi, ki je tako ponosna na svoje poslanstvo v dinamični igri na ledeni ploskvi, nikakor ni vseeno, da se redni del prvenstva razpleta na takšen način. Nočno moro hokejskim zanesenjakom predstavlja že spoznanje, da lovorike v domovini te panoge ni bilo že od leta 1993 (Montreal Canadiens), zdaj se soočajo celo s tem, da niti ene zasedbe ne bo v ključnih mesecih sezone. Lestvici namreč razkrivata, da so v zahodni konferenci Winnipeg, Calgary, Vancouver in Ottawa povsem na dnu (Kopitarjev Los Angeles je v dosedanjih 75 nastopih zbral skoraj 30 točk več od slehernega od naštetih!), v »kleti« pa so tudi Ottawa, Montreal in Toronto na vzhodu.

»A tako je to, ko nekdo kolesari, drugi poskuša z avtomobilom, tretji pa z dirkalnim vozilom,« je pred dnevi posrečeno o primerjavi med zmožnostmi posameznih moštev zapisal kolumnist dnevnika Toronto Star. Dasiravno Kanada ohranja ugled stabilne in za vsakdanje življenje prav udobne državne tvorbe, na svoj hokej pa je tako ponosna kot na javorjev sirup ali pisani živalski svet, je prav zanimivo, kako moštva izjemne tradicije, kar gre zlasti zapisati za Montreal in Toronto, zlepa ne morejo več vštric s proračuni ter premišljenimi kadrovskimi in strateškimi potezami tekmecev iz ZDA. In tako je seveda kolo poraženec slehernega tekmovanja z dirkalnikom …

A to je slaba tolažba za navijače, zlasti tiste starejše, ki so doživljali zmagoslavja bodisi dveh kanadskih klubov z najbolj imenitno tradicijo bodisi Edmontona, ko je tam kraljeval neprekosljivi Wayne Gretzky. Obenem bi se lahko začelo zapletati tudi pri pokroviteljih in ponudnikih TV prenosov ter oddaj. Liga ohranja resda 12-letno pogodbo v višini prek petih milijard kanadskih dolarjev z Rogers, telekomunikacijskim velikanom v domovini hokejske igre, na računu je tudi lepa vsota dveh milijard za deset let sodelovanja z NBC, ameriško komercialno TV hišo, a vendarle udari na dan tudi zaskrbljenost, ko iz končnice NHL izginejo moštva iz Kanade. To namreč prav nazorno utemeljujejo tudi podatki zadnjih dveh sezon. Gledanost TV prenosov je bila na zgornji polovici severnoameriške celine lani za 36 odstotkov višja kot leto prej. V sezoni 2014/15 se je v uvodni krog uvrstilo pet kanadskih moštev, v 2013/14 pa je bil tam le Montreal. Vznesenost nad hokejsko igro pa seveda še naprej najbolj potrjuje podatek o gledanosti finalne olimpijske predstave iz Vancouvra – neverjetnih 80 odstotkov prebivalstva naj bi takrat po TV spremljalo veliko zmago gostiteljev proti ameriški izbrani vrsti.

»Ni pač nemogoče, ko imaš v tekmovanju 30 moštev, da se jih sedem posebnih ne uvrsti v končnico,« je omenil komisar lige Bill Daly ob naštetih razlogih o padcu kanadske falange moštev v NHL – denimo izostanku zaradi poškodbe Careyja Pricea, izjemnega vratarja Montreala, poraznega zdravstvenega biltena v Edmontonu in najnižjega proračuna v ligi v Winnipegu – pa dejansko res ni več presenetljiv pogled na trenutni seznam udeležencev končnice.

Za koga bomo zdaj stiskali pesti – so se spraševali v enem od zapisov v časniku The Hockey News in razočaranim prebivalcem domovine hokejske igre ponudili nekaj možnosti. Krepko najbolj podčrtan odgovor je tisti s Florido, St. Louisom in Arizono – vsi trije imajo v svojih vrstah kar po 21 igralcev iz Kanade. Toda nekateri privoščijo Chicagu, trikratnemu zmagovalcu v zadnjih šestih sezonah, nadaljevanje niza. Drugi občudujejo 44 let starega Jaromirja Jagra, nekoč med Pingvini iz Pittsburgha soigralca Maria Lemieuxa. Tretji privoščijo uspeh kanadsko-ameriški strelski navezi Thornton-Pavelski pri San Joseju. Seveda, hokejsko zanimanje, tam kjer je ta igra sploh nastala, ne bo kar izginilo, res pa je, da za marsikoga končnica brez vsaj enega moštva iz Kanade preprosto ni več del sezone, ki se ga najbolj veseli. In še zdaleč ne več peti letni čas.

Prijavi sovražni govor