Kapetanov večer lepih spominov

Tomaž Razingar se je s svojimi risi in privrženci poslovil od športne poti.

Objavljeno
18. julij 2016 10.57
Tomaž Razingar je še formalno končal karijero, se zahvalil in pomahal soigralcem, prijateljem, družini ter vsem ljubiteljem hokeja. Bled, Slovenija 17.julija 2016. [Razingar Tomaž,hokej,hokejisti,šport]
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Bled – Julij ravno ni hokejski mesec, a ob tem letnem času takšnega vrveža na blejski ledeni ploskvi in med več kot tisoč gledalci na tribunah še ni bilo. Tomaž Razingar, vrsto let kapetan slovenske hokejske reprezentance, pa ni naključno izbral termina za svojo uradno poslovilno tekmo. Želel si je navzočnost kar največjega števila svojih soigralcev, ti pa so v teh dneh še doma. Tako je med drugimi nastopil tudi Anže Kopitar, slovenski zvezdnik iz NHL.

Slavljenec in omenjeni as iz Los Angelesa sta v zadnjih 14 dneh zgledno sodelovala že pri hokejski akademiji, kjer se je zbralo 175 nadebudnih radovednežev, ki na Bledu niso uživali le s palicami in ploščkom, temveč so se tudi učili veščin golfa, sankali na Straži, ob koncu pohoda na grad je vsakogar čakala znamenita kremna rezina. In 500 teh je bilo na voljo v dvorani tudi na sobotni večer, ko so se številni športni navdušenci prišli izkazati spoštovanje do hokejista, za katerim je lepa hokejska pot: bil je ljubljenec Podmežakle, omrežil je navijače Pardubic, enega najbolj cenjenih klubov na Češkem, radi so ga imeli v Beljaku in Innsbrucku, mnogim pa bo na Slovenskem najbolj ostal v spominu po sijajnih nastopih v reprezentančnem dresu, med katerimi so posebej zapisani tisti med olimpijskim kvalifikacijskim turnirjem in nato na samih igrah v Sočiju. Takrat ni naključno opravljal vloge kapetana.

»Včasih mi je prenesel kakšno informacijo iz slačilnice, včasih mi je kakšno prihranil, pomagal mi je pri odnosih z vami novinarji kot tudi z vodstvom HZS. Res je bil pravi vodja moštva, ne bojim pa se, da tudi v prihodnje ne bi imeli dobrih kapetanov. Komurkoli je Nik Zupančič v zadnji sezoni namenil to vlogo, jo je dobro opravil,« je omenil Matjaž Kopitar, poslej trener v Švici, sicer prvi mož klopi ob omenjenih najodmevnejših Razingarjevih reprezentančnih tekmah.

Blejec, ki se zdaj ukvarja z gostinstvom ter tudi turističnimi apartmaji, je bil upravičeno ponosen na lep odziv tako občinstva kot tudi dolgoletnih soigralcev, med katerimi so bili na ledu vnovič Drago Mlinarec, Boris Kunčič, Bojan Zajc, Boris Pretnar, Dejan Kontrec, tudi selektor Zupančič ter sedanji risi, denimo Marcel Rodman, Robert Kristan, Rok Pajič itn. Selekcija v belih dresih je ugnala rdeče s 7:4, v ekshibiciji je slavljenec zabil tri gole za zmagovalce, na led pa je – tokrat na drsalkah ter v hokejski opremi – povabil tudi novinarje, za katere je bil v dveh desetletjih vselej hvaležen in iskriv sogovornik.

»Zdaj sem dva tedna delal na akademiji, priznam, takoj me je zamikala vrnitev k hokeju. V urejenih zadevah bi z veseljem rad sodeloval, s tistimi, ki pa so v športu le zaradi osebnega zaslužka, pa nikdar,« nam je dejal, se ob bučnem aplavzu zahvalil vsem povabljenim za prihod v dvorano. V imenu HZS se je od njega posebej poslovil generalni sekretar Dejan Kontrec, vodilni slovenski hokejist Anže Kopitar, ki se bo za en mesec s soprogo Ines, s katero pričakujeta drugega otroka, kmalu vrnil v ZDA, nato pa spet v domovino pred pripravami za septembrske olimpijske kvalifikacije, je še omenil: »Ko sem bil med reprezentanti, sem si takšnega vodjo lahko le želel. Znal je biti oster ali pa nas je razveselil s kakšno šalo. A vedno je za vse izbral pravi trenutek.«