Ker ni 100.000 evrov, na ledu ni dodane vrednosti

Ljubljana – Kako dolgo še? Takšno vprašanje je iz tedna v teden pogostejše na tribunah kultne tivolske dvorane, v petih desetletjih prizorišču številnih velikih hokejskih predstav, zdaj pa že prav morečem Olimpijinem boju za preživetje v EBEL. Zmaji nizajo poraze, na tekmah vztrajajo le še najbolj zvesti, prihodnost je zavita v meglo kot jesenska jutra v Ljubljanski kotlini.

Ljubljanski klub, od sesutja profesionalnega jeseniškega moštva pred štirimi leti zdaj še edini slovenski v najvišjem razredu razširjenega avstrijskega tekmovanja, je na nedeljski večer doživel osmi poraz zapored. Z zgolj sedmimi točkami v 18 nastopih je čvrsto prikovan na dno lestvice, za predzadnjim Fehervarjem že krepko zaostaja. Prav danes bo v nadaljevanju sezone EBEL gostoval na Madžarskem, preteklost bojev na ledu z vzhodnimi sosedi razkriva številne zanimivosti. Predvsem pa privablja tudi nostalgične spomine na pravzaprav zadnjo dobo, ko je Tivoli na hokejskih tekmah pokal po šivih.

Pomladi 2012 se je namreč Olimpija nazadnje uvrstila v končnico odprtega avstrijskega prvenstva in se v napetem četrtfinalu »udarila« z moštvom iz Szekesfehervarja. Preskočila je madžarsko oviro, nakar je bil Linz, poznejši prvak, vendarle premočan. A to so bili dnevi, o kakršnih danes tako pri klubu kot med privrženci lahko le sanjajo. Sploh pa je bilo tisto leto prav posebno za naš hokej: ob tem, da je imela Slovenija nazadnje predstavnika v končnici EBEL, se je razveselila podviga rojaka Anžeta Kopitarja v NHL (Los Angeles je takrat prvič osvojil Stanleyjev pokal), v Stožicah je 10.000 navzočih ploskalo vrnitvi risov v najvišji svetovni razred, a obenem je tudi napočil konec velikega jeseniškega poglavja. Iz Podmežakle je v vrtincu dolgov izginil klub z 32 naslovi državnih prvakov, izjemno prepoznavnostjo, armado navijačev po vsej deželi. Resda so se nato v Gornjesavski dolini lotili nove zgodbe, a ta še zdaleč ne dosega ravni nekdanjih uspehov in odmevnosti.

Olimpija? Resda je pred to sezono trener Bojan Zajc spregovoril o cilju boja za uvrstitev v končnico, a v teh dneh se zdi, da je za ljubljansko moštvo ključno sploh končati sezono na ledeni ploskvi. Predsednik Marko Popovič namreč še zdaleč ni uresničil uspešnega boja s kopico dolgov iz preteklosti, po marketinški plati klub deluje manj resno od kakšnega ljubiteljskega društva, na uradni spletni strani so objavili zadnje poročilo o tekmi proti Dornbirnu, 24. oktobra …

Povsem razumljiva je želja peščice vodilnih pri klubu obstati v družbi avstrijske elite. Toda dnevi, ko v blagajni ni 100.000 evrov za tri želene okrepitve, zato na ledu preprosto zmanjka kakovosti za zmago – kot v nedeljo proti Znojmu –, trener pa ugiba, ali bo po neizplačanih dohodkih na voljo imel vse igralce, prinašajo vse prej kot optimizem. In tudi pogled v realnost, ki jo je razgrnil eden od upokojenih navijačev z zahodne tribune: »V AHL bi bil najbrž podoben obisk kot zdaj, tekme z Jesenicami pa bi napolnile tribune bolj kot gostovanja moštev iz EBEL.«