Tiskane izdaje
Helsinki – Letošnje svetovno hokejsko prvenstvo je rusko ekipo vrnilo vidneje v središče pozornosti kot kadarkoli v zadnjih dveh desetletjih. Tako prepričljivega moštva po razpadu sovjetske federacije na evropskem vzhodu še niso imeli in četudi nihče ni razpredal o pripravi na olimpijski Soči 2014, so bile jasno vidne smernice prihajajočega spektakla.
Ruska vrsta je imenitno, z naslovom svetovnih prvakov, začela svojo samostojno zgodbo v Münchnu '93, odtlej pa nizala številne spodrsljaje, se prepletala v valovih nezadovoljstva, različnih interesov, odpovedi ključnih zvezdnikov iz NHL. Nastopila so leta češke vladavine, prekinjali so jo Kanadčani, Švedi, tudi Finci in Slovaki. Dežela baze izjemnih igralcev – kar so letno potrjevale imenitne pogodbe v NHL, obenem pa doma nastajajoča KHL – je dolgo čakala na vrnitev na vrh, ga osvojila v Kanadi 2008, podvig ponovila leto pozneje v Bernu, ob vznožju švicarskih gora. A na nobenem od teh tekmovanj le ni igralo tako zanesljivo od prvega dne kot prav tokrat na Švedskem in Finskem.
»Ne bi podčrtal niti ene tekme kot boljše od drugih, saj me je moštvo navdušilo s pristopom od začetka. Konkurenca pa še zdaleč ni bila slaba. Denimo Kanado in Češko sem ocenil kot zelo konkurenčni, tudi Slovaška ni naključno prišla do finala. Morda nas je nekaj živcev stala le ena tretjina četrtfinalnega dvoboja z Norveško, toda hitro smo se spet zbrali,« je strnil misli po koncu prvenstva Biljaletdinov, selektor svetovnih prvakov, poudaril pa, da ob tej lovoriki razmišlja tudi o lani tragično preminulih hokejistih iz Jaroslavlja. Podobno pa je bilo tudi med Slovaki, ki so v letalski nesreči moštva izgubili enega svojih najboljših hokejistov v letih samostojnosti, Pavola Demitro. Posebej je bil nanj navezan Tomaš Kopecky, v NHL napadalec Floride, ki je doslej reprezentančne barve branil le na OI v Vancouvru, tokrat je prvič nastopil na svetovnem prvenstvu.
Visoka raven hokeja
»Presenetili sta me raven in zahtevnost tekmovanja. Nisem si mislil, da je tako naporno,« je dejal Kopecky, ki je med novinarje po finalu prikorakal z dresom pokojnega Demitre. »Srebrna kolajna bo ostala pri meni, vedno pa se bom ob tem podvigu spomnil tudi Pavola, ki mi je ogromno pomagal na športni poti,« pravi učenec izjemne hokejske šole iz Trenčina, kjer so poleg preminulega reprezentanta nekoč igrali še številni drugi asi, Marian Gaborik, brata Marian in Marcel Hossa ali pa nazadnje Tomaš Tatar, prvi as novega slovaškega vala in ob prihodu v ZDA soigralec Jana Muršaka pri podružničnem Detroitovem moštvu.
Svetovno prvenstvo na evropskem severu je ponudilo živahnih 17 dni, tokrat v dveh glavnih mestih, Helsinkih in Stockholmu, kamor se bo 16-članska elita in med njo tudi slovenska izbrana vrsta vrnila čez eno leto. Novi sistem tekmovanja z dvema skupinama razkriva pluse in minuse, a 7 tekem za vsakogar v ligaškem delu ponuja zelo realno podobo in manj preračunljivosti kot v preteklosti. Letos je najboljše moštvo sestavila Rusija, več je bilo pričakovati od Švedske s kar 14 igralci iz NHL, Finska je bila slabša kot pred enim letom, igra Kanade je nihala, Češka in spet Slovaška nadaljujeta po poti svoje uspešne šole.
Najboljšim se je močno približala Norveška, reprezentance Danske, Švice in Belorusije bodo med tekmicami naše ekipe čez eno leto na ledu stockholmske dvorane Globen, v kateri naša izbrana vrsta ni nastopila še nikdar.
Anže Kopitar nanjo ohranja lepe spomine, ko je tam zabijal gole za svoj švedski klub, ob začetku te sezone pa je v »globusu« branil barve svojih Kraljev iz Los Angelesa. Sijajno bi bilo, ko bi se lahko pridružil risom. A Slovenija bo pač podobno kot druge članice elite odvisna od razpleta v NHL. Le da je drugod baza precej širša, naša vrsta pa ima onstran Atlantika zgolj dva akterja. Ki skupaj še nista dočakala priložnosti, da bi se pomerila v slovenskih dresih na prvenstvih najvišjega razreda.
