Siniša Uroševič, šport
Ljubljana – Šport se je le vrnil v Tivoli! Ob koncu tedna je bilo namreč v ljubljanskem parku kot v starih časih: tako košarkarska tekma kot tudi hokejska sta skoraj do vrha napolnili tribune. Ob novi Olimpijini zmagi pa je uživalo predvsem občinstvo v ledni dvorani. Pred zmaji so še tri tekme v boju za kar najboljše izhodišče v končnici.
Tudi zadnja zmaga proti Linzu, z naskokom najprepričljivejšemu moštvu dosedanjega dela sezone v EBEL, sodi k uspešnemu poglavju zeleno-belega moštva pod vodstvom trenerja Hannuja Järvenpääja. Odkar Ljubljančani nastopajo v odprtem avstrijskem prvenstvu (sezona 2007/08), še nikdar v ligaškem delu niso igrali tako všečno in konkurenčno, niz štirih zaporednih tivolskih zmag proti favoriziranim tekmecem odmeva in botruje upravičenemu optimizmu tudi v pričakovanju končnice. Res pa je, da se bo štetje delnic takrat začelo povsem na novo. Vsaj psihološko trdnost pa bi lahko v četrtfinalu (prve tekme bodo v nedeljo, 19. t. m.) ponudilo spoznanje o štartu na domačem ledu. Kolikor zdaj kaže, je Olimpija najbližje uvodnemu boju v končnici s Salzburgom ali KAC, morda celo s presenetljivo močnimi Madžari iz Szekesfehervarja.
»Ampak preračunljivost nikdar ne prinese nič dobrega. Naš glavni cilj mora biti na sleherni tekmi igra na zmago, lestvica bo pač ob koncu razkrila realna razmerja moči,« nam je že pred dnevi poudaril Olimpijin kapetan Matej Hočevar, osmoljenec nedeljskega tivolskega večera. Po tekmečevem naletu jo je namreč skupil z zlomom čeljusti. Prvič so mu jo operirali takoj po tekmi, nato poseg ponovili še včeraj. Občinstvo je sprva protestiralo zavoljo tekmečevega nekaznovanja, v Olimpijini pisarni pa so si včeraj podrobno ogledali posnetek dvoboja in dejansko ugotovili, da je šlo bolj kot ne za nesrečno naključje s trkom ob ščitnik nad ramo, ni pa jim šlo v račun, da sodnik pri priči ni prekinil tekme, saj je Hočevar obležal, iz predela brade pa mu je tekla kri …
Kakorkoli, Olimpijina smola s poškodbami se nadaljuje, na bolniški sta že od prej dva napadalca. Za Anžeta Ropreta je sezone konec, Aleš Mušič upa na vrnitev v končnici. Medtem pa navijači že razpredajo o tem izločilnem delu sezone, tivolski glas ljudstva – kot smo že pisali – razkriva, da bi se bilo najbolje izogniti Salzburgu. Psihološki naboj dvobojev z moštvom, ki s starim lisjakom na klopi Pierrom Pagejem zablesti ponavadi prav v končnici, bi utegnil ponuditi (pre)hudo breme.
Za Jeseničane je vlak končnice že ušel, toda nedeljski aplavz jedra najzvestejših privržencev moštvu ponuja samozavest in upanje na zasuk v svetlejšo prihodnost. Zasedba večinoma doma vzgojenih igralcev ter s tremi okrepitvami iz tujine ponuja povsem soliden temelj za slovensko prvenstvo kot tudi naslednjo sezono, pred katero bodo seveda v Podmežakli morali odgovorno pripraviti občni zbor in začrtati realne smernice. Kratkoročne pa segajo h konkurenčnemu boju za novo domačo lovoriko.
»Prav veselim se že derbijev z Olimpijo. Sodeloval sem pri lanskem slavju in spoznal, koliko našim navijačem pomeni naslov slovenskih prvakov,« se dobro zaveda eden udarnih adutov jeseniškega moštva Michal Fikrt. Češki vratar iz dneva v dan bolje obvlada slovenski jezik: »Kaj pa mi drugega preostane? Angleščine se mi zdaj ne da učiti, slovenščina pa je podobna jezikom, ki so mi bližje, materinščini, slovaščini in ruščini …«