Ko ni gola, Anže ni živčen, postaja pa malo neučakan

Ljubljana – Zgodba vodilnega slovenskega hokejskega asa, 27-letnega Anžeta Kopitarja, se nemoteno nadaljuje. Po osebni in moštveni prednovoletni suši pri zbiranju točk v NHL se je uspešno vrnil med zmagovalce, v posebnem pogovoru za Delo pa je spregovoril o ciljih, tekmecih, slovenski reprezentanci in novem napadu na Stanleyjev pokal.

Anže, kakšno je vaše počutje na ledu in ob njem v teh prvih novoletnih dneh?

Počutje bi označil za kar spodobno. Mogoče me je zmotila malenkostna poškodba, ampak res zgolj malenkostna, tako da ni (bilo) nič hujšega, zato se ne smem pritoževati.

Kaj pa trenutno stanje moštva Los Angeles Kings, pa na le zdravstveno?

Zelo zadovoljni nad doslej doseženim v tej sezoni ne moremo biti, a ker trenutno ohranjamo vizum za uvrstitev v končnico, je ocena zagotovo pozitivna. Vsi do zadnjega pri moštvu se dobro zavedamo, da lahko igramo bolje, vendarle pa bomo morali to pokazati na ledu.

V zadnjih dneh, tudi na krajši kanadski turneji, so se vam zmage prepletale s porazi, vedno znova so bili izidi tesni.

Res preveč nihamo in po tej plati se moramo izboljšati. Lepo bi bilo, če bi se oddaljili od zasledovalcev in bi bil tako naš boj za končnico lažji, kot je zdaj.

Ne moremo pa mimo vaše prve domače tekme po vrnitvi iz Kanade proti moštvu iz Nashvilla, ko ste še tri minute pred koncem zaostajali za tri gole, nato izenačili, kmalu v podaljšku pa prejeli gol – kaj se je pravzaprav dogajalo?

Vem, ne zgodi se kaj takega prav vsak dan, res smo bili že povsem izgubljeni in še dobro, da smo si priborili ta remi. Seveda je nato škoda poraza v podaljšku, a morda bo prav na koncu rednega dela tekmovanja ta točka zelo velika …

Kako je zdaj – ko je zmag manj, kot bi si jih želeli – z ozračjem pri moštvu, saj ste prav zadnja leta sloveli po izjemnem moštvenem duhu?

Pravzaprav glede slačilnice ni nič drugače, kot je bilo prej. Le na ledu nam še ne gre vse, kakor smo si začrtali, a brez skrbi: zmaga nas ne uspava, zavedamo se, da moramo izboljšati raven naše igre.

Kako pa gledate na osebno sušo pri golih in podajah, se vas je ne glede na vse vaše izkušnje lotevala neučakanost, morda celo živčnost?

Ne, ne, živčen nisem bil. Neučakan pa mogoče že malo, ker se preprosto zavedam svojih sposobnosti. Nikomur ni vseeno, ko se sreča s strelsko sušo. Ko se ti to dogaja, se ne počutiš najbolje, a zdaj je sezona tudi zame že boljša in upam seveda, da bo v prihodnje še bolje.

Seveda je bil posebej opazen mejnik, ko ste na eni tekmi, in sicer v drugi polovici decembra za zmago proti St. Louisu s 6:4 prispevali kar pet točk – kako se zdaj ozirate na to imenitno vsoto gola in štirih podaj?

Dosežek je zelo odmeval, a pri meni je ta rekordna bera pomembna predvsem za samozavest. Tako je pri slehernem športniku. Ko si v vrhunskem športu dovolj samozavesten, je priprava na tekmo lažja. Pa ne le na eno tekmo. Vedno bi rad igral bolje in bolje, za to pa moram biti psihično odlično pripravljen.

Kako gledate na tekmece, predvsem na sosednji Anaheim, ki je na vrhu zahodne konference, bojda pa podobno kot vaše moštvo ohranja izjemen duh enotnosti v slačilnici?

O tem, da Anaheim igra dober hokej, že dolgo ni dvoma. Kako je točno tam v slačilnici, ne moremo vedeti, vendar pa se je moštvo že v prejšnji sezoni odrezalo s 1. mestom na lestvici naše skupine, zato me tudi zdajšnja raven Racmanov ne preseneča.

Pa vas onstran Atlantika preseneča kakšno drugo moštvo v tej sezoni?

Doslej me je presenetil Calgary. Pri tem kanadskem klubu niso sestavili zvezdniške zasedbe, a ekipa očitno zelo trdo dela in ob tem povrhu igra zelo dober hokej.

Kako sicer gledate na razmerja moči med najboljšimi: bodo za vas najbolj ostri tekmeci spet Anaheim, Chicago, tudi Vancouver? Bo morda zahodna konferenca postregla s kakšno senzacijo?

Menim, da prav vsaka ekipa lahko preseneti. Mar se nismo pred tremi leti v končnico uvrstili z 8. mesta v konferenci, potem pa vsi vemo, kaj se je zgodilo … Skratka, že v rednem delu sezone je v NHL kopica nepredvidljivih razpletov, ko pa se začne končnica, se list obrne znova.

Vaš soigralec Marian Gaborik je v novoletnem pogovoru za osrednji slovaški resni dnevnik Sme poudaril, da tako natančnih podaj kot od vas ni doživel že od časov, ko je igral skupaj s Pavlom Demitro, pozneje tragično preminulim hokejistom.

Uf, to je zame res imenitna pohvala. Upam le, da bova z Marianom še naprej tako dobro sodelovala, si podajala in z goli prispevala delež k moštvenim uspehom.

Se z očetom Matjažem, selektorjem slovenske reprezentance, pogovarjate že kaj o letošnjem svetovnem prvenstvu? Kako gledate na moč moštva, pri katerem ste bili nazadnje v Sočiju?

Manolo Cadenas Nekaj sezon zapored se naša vrsti seli iz skupine A v B in obratno, glede na potrjeno kakovost bi zdaj morali obstati med elito.

Kako si boste sicer v spominu ohranili leto 2014, ko ste prvič nastopili na OI, drugič pa osvojili Stanleyev pokal?

Očitno je šlo za zelo zanimivo leto, že to, da sem igral veliko tekem, je bilo zame lepo.

Kaj pa želje za 2015, poleg kajpak zdravja in novega napada na šampionsko lovoriko NHL?

Če se bo le ponovilo leto 2014, ne bo čisto nič narobe …