Ko si enkrat na vrhu, si želiš ponovitev

Chicago – Doba dinastij je v NHL zapisana na papirjih preteklosti. Že dolgo se namreč ni zgodilo, da bi katero moštvo po vrsti nizalo Stanleyjeve pokale ali pa zmage v končnici. Vendar pa so se Chicago Blackhawks s tretjo lovoriko v zadnjih šestih letih zapisali s posebnimi črkami v zlato hokejsko knjigo. Hokejisti iz Chicaga so se naslova veselili v finalu proti Tampi s 4:2 v zmagah.

Podobno kot prvih pet tekem je bil tudi dvoboj št. 6 izenačen in negotov do zadnjih minut. Tokrat so hokejisti s Floride v vroči areni tekmecev napadli z dvema igralcema več v polju, a se izjemni domači čuvaj mreže Corey Crawford ni dal. S soigralci se je veselil zmage z 2:0 (0:0, 1:0, 1:0; Keith, Kane), edine v tej izjemni finalni seriji z več kot enim golom razlike. Četudi mnogim slovenskim ljubiteljem hokeja kajpak ostaja v spominu lansko leto s finalno zgodbo med Los Angelesom in NY Rangers, gre globok priklon tudi akterjem letošnjega sklepnega dvoboja. Glede na izkušnje in izjemen kader je vloga favoritov finala pripadla Chicagu, toda Tampa, doslej na vrhu NHL le enkrat, se je imenitno zoperstavila kapetanu Jonathanu Toewsu in druščini ter jih mučila iz tekme v tekmo.

Za konec je naslov vendarle pripadel favoritom, junak iz vrat Crawford se je tako po letih 2010 in 2013 veselil že tretjega Stanleyjevega pokala, nanj je dolgo čakal soigralec iz branilskigh vrst Kimmo Timonen. Finec je marca praznoval 40. rojstni dan, moštvu se je po zoprnih zdravstvenih težavah pridružil ferbruarja. Pri sedanjem moštvu Chicaga so tudi branilčev rojak, novi čudežni otrok z evropskega severa Teuvo Teräväinen, Trevor van Riemsdyk, Antoine Vermette in Andrew Desjardins prvič dočakali Stanleyjev pokal, med »veterani« z lovoriko je podobno kot vratar Crawford tudi Marian Hossa.

Postal je prvi Slovak s tremi šampionskimi naslovi v NHL, skupno je doslej deset igralcev iz hokejske dežele pod Tatrami ponosno držalo v rokah Stanleyjev pokal, prvič Stan Mikita prav v dresu Chicaga, leta 1961. Prav zanimivo pa se je na enem od omrežij včeraj oglasil Marian Gaborik, skupaj s Kopitarjem lani član šampionskega moštva v Los Angelesu. Slovaški napadalec se je namreč poigral z razpleti zadnjih let, ob letnicah 2012 in 2014 »prilepil« oznako LA Kings, ob 2013 in 2015 pa Chicago Blackhawks, nato pa pustil prazen prostor za naslednjega prvaka, a če bo šlo po zaporedju zadnje »štiriletke«, potem se bo lovorika prihodnje leto spet preselila v Kalifornijo, kjer igra tudi edini Slovenec v NHL …

Tampi se po imenitni končnici in skalpih moštev z izjemno hokejsko zgodovino – Detroita, Montreala in NY Rangers – ni posrečilo za konec ugnati še četrtega člana od skupno šestih, ki sodijo med velikane NHL, neutolažljiv je bil predvsem cenjeni kapetan Steven Stamkos, ponavadi učinkovit napadalec, a podobno kot Hossa v tem finalu zelo neučinkovit. »Ne vem, kaj se je dogajalo, a zdi se mi, kot bi bil povsem nekoristen,« se je posul s pepelom v trenutkih, ko se je arena v Chicagu povsem prepuščala razposajenemu veselju.

»Ni lepšega občutka na svetu,« je vpil trener zmagovalcev Joe Quenneville in dodal besede, ki jih je po lanskem naslovu izrekel tudi Anže Kopitar: »Velikih zmag nikoli ni dovolj. Ko si enkrat na vrhu, si želiš ponovitev!« Chicago se sicer veseli svojega šestega naslova v zgodovini, prvega po oddaljenem letu 1938 z odločilno zmago na domačem ledu. Kot že marsikdaj pa so nekateri s presenečenjem pospremili izbiro najboljšega igralca končnice. Tokrat je čast doletela Duncana Keitha, strelca zadnjega gola v tem finalu za končnih 2:0, sicer komaj devetega branilca doslej s prestižnim nazivom MVP. A v tem finalu je bilo res težko izbrati zgolj enega posameznika. V pisani zasedbi zmagovalcev je blestel zdaj eden, naslednjič že kdo drug. Za moštvo pa je seveda najpomembnejši končni uspeh z lovoriko, ki ji v hokeju ni para, Stanleyjevim pokalom.