Kopitar: V življenju ne bi spremenil nič. Živim svoje sanje!

Iz Delovega arhiva smo izbrskali malo drugačno predstavitev Anžeta Kopitarja, ki je leta 2009 za Nedelo razkril svoje rituale in strasti.

Objavljeno
13. junij 2012 13.55
M. F., šport
M. F., šport

Kaj vam po treningu, tekmi najbolj prija? Predvsem počitek. Takrat imam rad mir. Najraje preživljam čas v družinskem krogu.

Kako se razvajate ob prostih dnevih?

Pogosto se z družino in prijatelji ukvarjamo s športom. Včasih imamo denimo pravi teniški turnir. Boji med očetom, bratom Gašperjem in mano so izjemno napeti. Igramo tudi košarko. Ko se pridružita mami in moje dekle Ines, pa igramo odbojko na mivki. Ob večerih rad zaidem v kino ali se sprehajam po plaži.

Kateri šport vam je poleg vašega najbližji?

Spremljam prav vse športe, izpostavil pa bi košarko in tenis. V Kaliforniji pogrešam smučanje.

Vaša velika strast (poleg športa)?

Videoigre, filmi, glasba.

Ste vraževereni? Imate kakšen poseben ritual pred tekmami?

Imam neki svoj, nič kaj ekstremen ritual. Testenine za kosilo, sledi popoldanski počitek, malica in čaj. V garderobi rad odigram malo nogometa in se dobro ogrejem. Vedno najprej obujem desno drsalko, na led pa stopim kot prvi igralec za našim prvim vratarjem.

Kaj si rečete, naredite takrat, ko vam na tekmi ne gre?

Po vsaki tekmi imamo v garderobi sestanek, na katerem rešimo večino stvari. Pogosto tekmo predebatiram tudi z očetom, ki s tribune vidi marsikaj, kar se ne opazi z ledu. To mi pomaga odpravljati napake v igri.

Če bi se ta hip odločali za vpis na fakulteto, katero bi izbrali?

Zanima me arhitektura. Najverjetneje sem to željo oblikoval ob dedku Luju, zelo nadarjenem načrtovalcu. Vedno me je zanimalo, kaj in kako riše. Obožujem tudi zgodovino, posebno obdobje 2. svetovne vojne.

Kateri znani osebi bi nekoč radi segli v roko?

Vsi moji vzorniki so športniki. Hokejske sem večinoma že spoznal, z veseljem pa bi se usedel na dolgo večerjo s Petrom Forsbergom ali Sergejem Fjodorovom. Zelo cenim to, da so me velika imena sprejela medse. Odlično se razumem z Joejem Sakicem. Zunaj hokejskega sveta bi želel spoznati Tigerja Woodsa ali Rogerja Federerja, v Sloveniji pa Jurija Zrneca. Vesel sem, da sem spoznal člane Siddharte, ki so odlična družba.

Koga v zgodovini ali sedanjosti bi odlikovali in zakaj?

Odlikoval bi na žalost prezgodaj preminulega Andreja Kolenca. Bil je pionir na športno-turističnem področju v naši lokalni skupnosti. Tiste, ki se borijo za dobro lokalnih ljudi, je treba spoštovati in podpirati.

Kateri (politični) projekt bi nemudoma podprli oz. pospešili?

Podprl bi kakšen projekt v športu, šolstvu, kulturi ali zdravstvu. Moral bi spodbujati razvoj in ustrezati širši množici, ne le manjšini. Pozitivno me je presenetila študija kandidature ZOI Bled 2018. Sloveniji bi omogočila velik razvojni korak.

Za kaj (poleg športa) bi bili pripravljeni odšteti res veliko denarja?

Vsekakor za družino. Sicer pa nisem ravno velik zapravljivec. Rad uživam, vendar ta užitek najdem v preprostih stvareh.

Kaj vas trenutno najbolj čudi?

V tujini se Slovenci znamo zelo hitro povezati in si pomagati, smo zelo odprti drug do drugega. Zanimivo je, da doma vedno najdemo nepotrebne probleme, ki nas razdvajajo.

Katere lastnosti pri sebi najbolj občudujete?

Vztrajnost, zaupanje in spoštovanje.

Kaj bi spremenili v svojem življenju, če bi lahko?

Verjeli ali ne, prav nič. Živim svoje sanje.

Kaj ste želeli postati kot otrok?

Profesionalni hokejist v NHL.

Česa zares ne marate?

Ne maram hinavščine in laži. Vse drugo znam sprejeti. Zdi se mi, da sem precej toleranten človek.

Katera je vaša največja skušnjava?

Palačinke. Vsaj enkrat na teden jih moram jesti.

Kdaj vam je bilo v življenju najbolj nerodno?

Le redko sem v zadregi. Morda mi je bilo najbolj nerodno staršem povedati o prvi zaljubljenosti.

Tuje mesto, v katerem se počutite kot doma? Država, ki vas je s svojo unikatnostjo ali filozofijo najbolj prepričala?

Los Angeles. Sicer pa obožujem otok Hvar. Glede na to, da živim v tujini, me vsakič bolj očara naša državica. Prepotoval sem kar nekaj sveta, a tako unikatne države, kot je naša, še nisem našel. Morda je res, da moraš v svet, da začneš spoštovati enkratno lepoto Slovenije.