Kralji spet na vrhu hokejskega sveta

Los Angeles – Na ledu dvorane Staples center so vidno utrujeni možje z zadnjimi močmi potiskali črno gumo proti nasprotnikovim vratom, na tribunah je čustveno izžeta množica v drugem podaljšku z vse bolj hripavimi grli še vedno zahtevala, da Stanleyev pokal ostane doma. Zdelo se je, da smo priča finalu, ki ga ne bo nikoli konec. Kralji iz Los Angelesa so 45 let čakali, da so predlani prvič postali najboljši v NHL, letošnja končnica je bila naporna, kot da traja 45 let. Potem so v zrak poletele rokavice in črne postave so se zlile v objem.

Anže Kopitar, eden ključnih mož losangeleškega uspeha, je z žarečim nasmehom krožil po ledu in med vrvenjem množice iskal znane obraze. Medtem, ko so ga novinarji vedno znova obkrožili in hoteli vedeti, ali je drugo zmagoslavje kaj manj sladko od prvega – po njegovih besedah je »oboje fejst dober« –, je družina mirno čakala ob strani. Tokrat ni bilo solza, kot na skoraj istem mestu na istem ledu pred dvema letoma. »Prvič je vedno prvič, letos pa smo toliko bolj veseli, da je konec, ker je tako utrujen,« je Anžetova mati Mateja Kopitar mislila predvsem na sina, ki je igral že letošnjo 117. tekmo.

Kot mati si je želela, da bi bila tekma odločena že v prvi tretjini, kot ljubiteljica hokeja je razumela, da so navijači imeli priložnost uživati v scenariju trilerja. Po prvi tretjini je razprodana domača dvorana že loščila srebrni pokal, saj so Kralji vodili z golom veterana Justina Williamsa. Toda v drugi so hitri gostje iz New Yorka pokazali zobe, najprej so z igralcem več izenačili, nato ob igralcu manj celo ušli po hitrem protinapadu. »Eh, to je dobro, najbolje igramo, če zaostajamo,« je eden od navijačev v odmoru pred zadnjo tretjino v dvigalu tolažil sotrpine.

A jih je čakala še poldruga ura hokejskega pekla in nebes. Kralji so valili napad za napadom, toda vratar Rangerjev Henrik Lundqvist je tudi s pomočjo vratnic zaklenil vrata, na drugi strani so njegovi moštveni kolegi z enako mero vračali v protinapadih. Dokler ni strelski mojster končnice Marian Gaborik stvari postavil na svoje mesto – izenačenje za Los Angeles in odločitev v podaljških. Potrebna sta bila dva, Kralji so dvakrat imeli igralca manj, enkrat jih je le spoj med vratnico in prečko rešil pred novim letom v New York. Po 95 minutah trdega hokeja je branilec Alec Martinez odbiti plošček spravil za hrbet Lundqvista, zlomil upanje Rangerjev ter popeljal dvorano v ekstatičen krik zmagoslavja.

»Občutki so neverjetni, težko je opisati, kaj se dogaja, a mislim, da smo si to zaslužili,« je s širokim nasmehom slavil tudi Anže Kopitar. »Borili smo se celo sezono in sedaj stojimo tukaj. Vsi so mislili, da nas bodo odpravili na hitro, ampak cela končnica je bila povratek za povratkom,« je sredi razposajenega bučanja dvorane sestavljal prve misli. »Zaključili so v holivudskem slogu, kot se za Los Angeles spodobi,« je tudi mlajši brat Gašper Kopitar pohvalil dramatičen razplet.

Navijanje za Los Angeles bi lahko po letošnji sezoni uvrstili med tvegane poklice ali ekstremne športe, saj zahteva celega človeka in zdravo srce. Kralji so trikrat v končnici svojo kožo reševali na gostovanjih v sedmi tekmi, v enakovrednem spopadu z Rangerji so trikrat zmagali šele po podaljških, hokejski bogovi so enkrat eno drugič drugo moštvo obdarili s trenutki izjemne sreče. Drugi Stanleyjev pokal bo za navijače Los Angelesa večni opomnik, da je vse mogoče in da ne smejo nikoli dvomiti o srčnosti svojih šampionov, ne glede na pičlo upanje za zmago.

Slavje v hokeju je podobno družinskemu pikniku zaraščenih drvarjev, stasiti dedci, ki so malo prej z vso silo treskali drug v drugega, nežno objemajo svoje otroke in žene ter se prepuščajo čustvom. »Slikaj se z mano,« je slovenski zvezdnik s Stanleyjevim pokalom v rokah dejal Williamsu, ki je s svojim sinom prišel čestitat družini Kopitar, in ga za dobro mero cmoknil na lica. »Ni besed, s katerimi bi opisali, kako se te hip počutimo. Vsak pokal je poseben, toda pri bogu, tega smo si res zaslužili,« je Williams, ki je bil razglašen za najkoristnejšega igralca končnice, opisoval občutke.

Slovenski hokejski selektor Matjaž Kopitar je imel tokrat najtežje delo, saj je bil na tribunah »le« oče. »Anže me je že kaj vprašal, poslušal pa nič, ali pa sem jaz dajal napačne nasvete, ker ni bilo strelske statistike,« se je smejal starejši Kopitar (Anže je tekmovanje sicer končal z največ, 26 točkami, za pet golov in 21 podaj). Toda po njegovih besedah je hokej v finalu izjemno trd, obramba posebej pazi na najboljše igralce. »Ko si enkrat na ledu s tako vrhunskimi igralci, ko ti začno drsati, ko začne led šumeti, takrat šele vidiš, kakšna sila, kakšna masa, kakšni norci so to,« je opisal silovitost vrhunca NHL.