Tiskane izdaje
Ljubljana – Oddaljujejo se leta, ko se je Tivoli tresel v pričakovanju končnice za naslov državnih hokejskih prvakov. Danes ob 19.15 gre v Ljubljani pričakovati precej več podpore jeseniškim hokejistom, ki ob vodstvu z 2:0 v seriji potrebujejo le še eno zmago za letošnjo zvezdico. A mik finalnih predstav je ponavadi v nepredvidljivosti.
Olimpija je na prvih dveh tekmah skupno prejela kar 16 golov in njena podoba na ledu je pravzaprav pogosto izžarevala stanje kluba, ki zdaj deluje le še na zanesenjaštvu slačilnice. Ko pride moštvo na finalno tekmo končnice brez kogarkoli od uradnih predstavnikov klubskega vodstva in so igralci prepuščeni sami sebi, je vznesenemu trenerju in dvojcu, ki skrbi za logistiko, jasno, da ta organizacija ne kaže več kakšnih resnih ambicij. In četudi je predsednik Marko Popovič med sezono dejal, da bo Olimpija z 99,9 odstotka verjetnosti tudi v naslednji zimi igrala v EBEL, zdajšnje stanje duha, prazne pisarne in blagajna bolj kažejo na jeseniški scenarij izpred petih let: takrat v Podmežakli preprosto niso bili več sposobni odgovoriti denarnemu in organizacijskemu izzivu avstrijske elite. Klub izjemne tradicije se je sesul, umirjeno in počasi so se v Podmežakli lotili nove zgodbe, danes pa – vsaj za slovenske razmere – SIJ Acroni Jesenice delujejo stabilno, urejeno in povrhu še privabljajo pozornost spet vznesenih navijačev.
»Vdaje ne poznamo, četudi zdaj zaostajamo že z 0:2,« so bile povsem jasne besede Bojana Zajca, trenerja Olimpijinega moštva. Sam z avtoriteto in s svojo nepopustljivostjo, po kakršni je bil znan že na ledu, še ohranja tekmovalni duh svojega moštva, a temu se seveda pozna, da od konca sezone v EBEL pred slabima dvema mesecema ni imelo resne preizkušnje. Za trening mu je sicer dobro delo gostovanje na Madžarskem pri moštvu Fehervarja, a tekmi pripravljalnega značaja nikakor nista primerljivi z nabojem predstav, ki so jih imeli Jeseničani v končnici AHL. To je potrdil tudi Zajc, četudi je v dneh, ko je Olimpija še igrala v rednem delu elitnega avstrijskega prvenstva, poudaril, da si njegov klub nikakor ne bi smel privoščiti selitve v nižji razred – torej v alpsko ligo. Omenil je celo, da je takšno tekmovanje »smrt za slovenski hokej«, toda v jeseniškem primeru AHL bolj kot smrt predstavlja rešilno bilko in očitno priložnost za nov vzpon.
Sicer pa smo o kakovosti AHL slišali precej različnih mnenj, a očitno je tekmovanje, v katerem je na ponedeljkov večer naslov osvojil Ritten po zmagi v seriji z Asiagom 4:1, v svojem drugem delu z manjšim številom udeležencev precej bolj zanimivo in na višji ravni. »Seveda je naša prednost v finalu tudi izkušnja iz končnice AHL,« je prikimal namigu trener železarjev Nik Zupančič in dodal: »Takrat, v polfinalu proti Asiagu, nismo našli odgovora na izziv zmage v Podmežakli, potem ko smo se veselili na tujem. Zdaj smo proti Olimpiji takšen test dobro prestali in uvodni tivolski uspeh ovrednotili še s tistim doma. Zadnjo zmago v seriji pa je vedno najtežje doseči.«
