Mejnika v Sočiju in Innsbrucku

Ljubljana – Ko razpredamo o športnih derbijih v Sloveniji, se največkrat besede zasučejo okrog klubske scene. Toda hokejska reprezentanca ima že prav svoj »clasico« z Avstrijo. Prestiž traja že več desetletij, posebej se je razvnel v zadnjih letih na številnih tekmah pomembnih odločitev. In takšna bo tudi jutrišnja, ko bo šlo za mikavno pot v skupino A.

Kajpak je najbolj v spominu velika predstava izpred dveh mesecev, ko so slovenski hokejisti zablesteli na olimpijskem turnirju in po senzacionalni zmagi s Slovaško nato v kvalifikacijskem dvoboju za uvrstitev v četrtfinale s 4:0 (Kopitar, Kovačevič, Urbas, Muršak) ugnali prav severne sosede. »Sicer nam je pa ta zgodba že dobro znana. Ko se pomerita na ledu Avstrija in Slovenija, vedno znova zmaga slovenska vrsta,« smo se takrat ob Črnem morju nasmehnili opazki enega od poročevalcev z Dunaja, pa mu omenili, da povsem tako pa vendarle ni. Drži, naša izbrana vrsta je v zadnjih medsebojnih dvobojih uspešnejša: poleg omenjene olimpijske tekme ji je pripadla tudi dunajska generalka pred odhodom v Korejo, zmagala je v zadnji predstavi svetovnega prvenstva, pred dvema letoma v razprodanih Stožicah.

Med velikimi dosežki v preteklosti gre vsekakor omeniti tudi nepozaben tirolski večer, ko so si sredi Innsbrucka, maja 2005, ob sanjski predstavi Iva Jana risi zagotovili obstanek, Avstrija pa se je iz domače dvorane preselila v nižji razred. In sploh je takrat nazadnje slovenska vrsta obstala v elitni družbi, pozneje – v Kanadi 2008, na Slovaškem 2011 in lani na Švedskem – je vedno znova izpadla! Tekme s sosedi pa so Slovencem prinašale tudi slabo voljo: omenjenega leta 2011 je v Bratislavi Kopitarjeva četa prav po porazu z rdeče-belo-rdečimi začela drseti k skupini B, v katero jo je nato porinila takrat pretirano močna Belorusija, ob prvih dveh nastopih med elito, 2002 in 2003, so naši hokejisti v uvodnem krogu tekmovanja obakrat izgubili z Avstrijci in se nato znašli v mučni končnici za obstanek. V prvo se jim je razpletlo po željah, spomin na Helsinke leto pozneje pa prinaša tudi zgodbo, kakršne si zdaj v enotni slačilnici naše izbrane vrste ni mogoče predstavljati. Takrat je bilo namreč moštvo po dopinškem škandalu v končnici domačega prvenstva razdeljeno na dva tabora, predstave na ledu so bile porazne …

A avstrijsko-slovenski hokejski prestiž ohranja še precej daljšo brado, kot bi lahko sodili po zgolj omenjenih tekmah zadnjega desetletja. Nenazadnje so bili prav Celovčani še pred drugo svetovno vojno najpogostejši tuji gostje na ljubljanski ledeni ploskvi, na Jesenicah ne pozabljajo svojih karavanških derbijev proti VSV in KAC. Ponavadi je že ob slovesu od poletja v septembrskih dneh završalo na tekmah pripravljalnega značaja, ni si težko predstavljati niti naelektrenega vzdušja v stari dvorani celovškega sejma, ko na Koroškem ni bilo toliko dvojezičnih napisov kot danes …

Sploh pa je nove razsežnosti prestiža razgrnil vstop Slovencev v EBEL, razširjeno avstrijsko klubsko tekmovanje. Acroni Jesenice so bile prve iz tujine, ki so jeseni 2006 štartale v tej ligi, leto pozneje se jim je pridružila še Tilia Olimpija, nakar je nastal novi veliki dvoboj s Salzburgom. Na ledu in ob njem. Širše pa pač najbolj odmevajo reprezentančni nastopi. Jutri je na vrsti novo poglavje živahne zgodbe.