Morda je alpska liga za nas bolj koristna kot EBEL

Hokejska sezona Sloveniji ponuja preplet vzponov in padcev. Največ optimizma je med navijači v pričakovanju reprezentančnih nastopov, a pred dnevi se je po daljšem času zbudila tudi jeseniška klubska scena. V skupini tistih, ki poskušajo železarje vrniti na stara pota, je Tomaž Razingar. Nekdanji kapetan risov se je lani poleti uradno poslovil od aktivne hokejske poti.

V zadnjem poletju ste na odmevni poslovilni tekmi zbrali nekdanje soigralce ter med njimi tudi zdajšnje reprezentante s prvim zvezdnikom Anžetom Kopitarjem. Kako se zdaj ozirate k tistemu večeru in kaj ste nato počeli v naslednjih mesecih?

Pravzaprav se zame po športni plati ni kaj prida spremenilo, saj že pred to poslovilno tekmo hokeja nisem igral približno eno leto. Nazadnje sem nastopil na svetovnem prvenstvu, maja 2015, odtlej so mi misli uhajale k poslu, trem gostinskim lokali na Bledu, v Kranju in Škofji Loki ter ureditvi turističnih apartmajev. Obenem imamo tudi kuhinjo v poletnih mesecih na blejski promenadi, tako da mi zares ni dolgčas.

A vseeno se niste povsem umaknili od športa, saj z Anžetom Kopitarjem in njegovim očetom Matjažem, nekoč vašim trenerjem, vodite hokejsko akademijo. Kakšne so prve izkušnje?

Anže je imel že pred tem hokejski tabor, nakar smo združili moči in se, tudi po vzoru iz tujine, odločili za nadgradnjo ter sestavili projekt akademije, ki traja dva tedna. Tudi zdaj ne spimo, vedno znova poskušamo to zgodbo obogatiti, letos bomo pripravili tudi akademijo za odrasle in jim v večernih urah na ledu in ob njem predstaviti skrivnosti hokejske igre. Strokovni vodja bo Matjaž Kopitar, poleg domačih trenerjev in hokejistov bodo sodelovali tudi gostje iz Severne Amerike in Finske. Namen akademije je predvsem zabava za vse navzoče, Bled pa se mi, predvsem za otroke, zdi prav imenitna destinacija. Na majhnem prostoru je lahko poraba časa s plavanjem, planinstvom, poletnim sankanjem po posebni progi, tudi učenjem igranja golfa izjemna.

Kajpak se tudi vi preizkušate v trenerski vlogi zagnanih malčkov in tistih starejših – pomeni to, da vas bomo v prihodnje redno videli tudi na klopi ob ledeni ploskvi?

Svojo vlogo si predstavljam kot eden od mentorjev v akademiji, nikakor pa se ne vidim kot trener enega moštva. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, toda za zdaj ostajam v gostinstvu, turizmu in v poletnem času pri tem projektu dveh tednov v hokejski akademiji.

Kaj pa klubska scena? Kolikor vemo, gre prav vam precej zaslug, da se je na jeseniški tekmi za točke AHL zbralo prek 3000 gledalcev. Očitno vam ni vseeno za klub, ki je nasledil prejšnjo jeseniško zgodbo, v kateri je pomembna vloga pripadala tudi vam.

Predvsem mi je všeč, da je po letih razprtij na Jesenicah zdaj spet občutiti pozitivno smer. Ni še tako močnega skupnega jezika, da bi čez noč porinili voz navzgor in že jutri hokeju v Podmežakli vrnili nekdanjo raven kakovosti in prepoznavnosti, a namen je dober, opazen je vsaj premik. Moja sedanja vloga? Ne domišljam si kakšnih visokoletečih osebnih načrtov glede stroke, predstavljam pa si sodelovanje v organizaciji kluba in trženju.

Kakšna je bila pravzaprav vaša vloga pri promociji te tekme s tako dobrim obiskom proti Asiagu? Kaj pomeni tisti nakup znamke HK Jesenice, za katerega ste se odločili s posebno skupino?

V tej skupini nas je trinajst, navzoči so strokovnjaki z različnih področji, iz politke, gospodarstva, prava itn. Vem, na Jesenicah se mi je dogajalo marsikaj, pri nekdanjem klubu so mi ostali dolžni precej denarja, podobno tudi številnim drugim hokejistom. A ne glede na vse te zaplete se zavedam, da je hokej edina ekipna športna panoga na Gorenjskem, ki lahko redno privabi na tribune tri- ali štiritisočglavo množico. Imamo lepo novo dvorano in izjemno tradicijo. Ljudje pa si želijo preplet kakovostne športne ponudbe in mikavnega družabnega dogodka. Zato bi radi s to skupino omogočili novo zgodbo, odpiramo si vrata potencialnih pokroviteljev, v veliko pomoč nam je Mitja Bervar, predsednik državnega sveta, v povezavi s predsednikom kluba Anžetom Pogačarjem skupaj načrtujemo, kako bi zares hokej na Jesenicah dvignili na želeno raven.

Morda z vami v strokovni vlogi ter nekoč tudi ob navzočnosti družine Kopitar, Marcela Rodmana, Mihe Rebolja in nekaterih drugih upokojenih reprezentantov? Kako se ozirate k nalogam trenerja in športnega direktorja, kdo bi se lahko tega lotil?

Uf, ne da vam ne bi hotel odgovoriti, a preprosto še ne vem, kako bi na Jesenicah razdelili vloge, ki jih omenjate. Kot sem vam dejal, bi sam najlažje pomagal pri trženju, morda kakšni organizacijski nalogi v klubu. Kdo bo nekoč športni menedžer, če bomo seveda imeli Jesenice na najvišji profesionalni ravni, je res težko napovedati. Trener? Za zdaj ima to moštvo na klopi reprezentančnega selektorja NIka Zupančiča, nikakršne potrebe po spremembi ni.

Pa bi selektor lahko ostal klubski trener tudi v primeru, da bi se Jesenice zares vrnile na zemljevid EBEL?

Pri tem ne vidim ovir. A predvsem o tem zdaj lahko govorimo le hipotetično. Brez denarne podpore in čvrste organizacije ne more biti vstopa teh novih Jesenic v EBEL, v katero pa nima smisla siliti za vsako ceno. Ne bom prikimal mnenju, da kraja in regije ne zanima nič drugega kot to tekmovanje. Dobro, za tekmo Jesenic v AHL z Asiagom smo z obsežno akcijo privabili v dvorano 3000 ljudi, toda že nekaj dni pozneje jih je bilo brez kakršnekoli posebne reklame 1800 proti Brunicu. Občinstvo je spoznalo premik kluba navzgor, obisk je štirikrat višji, kot je bil prej.

Torej ne mislite, da bi se slovenski klubski hokej dolgoročno na resni ravni obdržal le, če bi moštvi Jesenic in Olimpije igrali v EBEL?

Dobrodošlo bi bilo predvsem, če bi igrali v enem tekmovanju in se tako večkrat pomerili med sezono, saj smo se že neštetokrat prepričali, da prav ta derbi privabi posebno pozornost navijačev, medijev, pokroviteljev, morebitnih vlagateljev v hokej. EBEL? Ne vem, koliko je to tekmovanje zares dobičkonosno za razvoj slovenskega hokeja. Morda je AHL celo bolj koristna za nas kot ta elitna liga. Tako bogatih klubov, kot so vodilni v Avstriji, najbrž ne bomo imeli, že preteklost pa je pokazala, da v želji po konkurenčnosti tako na Jesenicah kot v Ljubljani polnijo slačilnico s številnimi igralci iz tujine. Podobno se dogaja Avstrijcem, njihova reprezentanca pa je na ta račun padla. Seveda je EBEL razred višje od AHL, a slednja očitno le ni tako slaba. Italija je prav tako kot Slovenija v najvišji skupini svetovnega hokeja, igralce pa črpa prav iz klubov AHL. Za nas bi bilo najbolj pomembno, da bi imeli Jesenice in Olimpije v enem tekmovanju, ko bi bilo le mogoče, pa bi se jim v prihodnje pridružil še kakšen naš klub. To je izziv za strategijo slovenske hokejske stroke.

Kot je kratkoročni izziv ustrezna priprava na svetovno prvenstvo. Kako ste vi doživeli ta zadnja uspeha, vrnitev v skupino A in nato še uvrstitev na OI, v prvi sezoni, ko vas ni bilo več v slačilnici risov?

Ko se enkrat posloviš, sprva kar težko spremljaš dogajanje in ves reprezentančni utrip. A nato sem bil hitro vesel novih podvigov. Ti fantje igrajo danes vrhunski hokej, če pomislim, da imamo štiri igralce v KHL z izjemnimi vlogami pri svojih klubih, sem prav ponosen. Ekipni duh v tej slačilnici očitno ostaja, znanje igralcev pa je iz leta v leto višje. Pogosto se pojavijo dvomi, češ da se bo vse skupaj sesulo, a hokej nam je v teh krajih očitno pisan na kožo.

Zdaj je moteče le, da sta med to četverico dva, Žiga Jeglič v Bratislavi in Rok Tičar v Jekaterinburgu, že sklenila klubsko sezono. Podobno tudi Jan Urbas in Miha Verlič v Beljaku. Bo boleče to pomanjkanje tekem do majskega SP?

Kolikor vem, se bodo priprave začele okrog 10. aprila. Močno upam, da bodo tem igralcem kot tudi tistim, ki bodo podobno hitro končali klubske nastope, pri zvezi omogočili vadbo prej. Seveda takšno s strokovno in tehnično podporo. S podobnimi težavami smo se že srečevali, ko sem bil še sam na ledu, na poti k novim visokim tekmovalnim ciljem ne sme biti napak.

Kaj pa napake na Jesenicah, kjer prvič v zadnjih desetletjih niso osvojili naslova prvakov v niti eni od starostnih kategorij?

Zakaj se je to zgodilo, težko ocenjujem, saj premalo poznam podrobnosti dela pri klubu v zadnjih letih, vsekakor pa je takšen podatek v opozorilo. In tudi zato si še posebej želim, da bi hokej v Podmežakli spet postal lepa zgodba. Jeseniška baza navijačev je navzoča po vsej Sloveniji. Zasluži si spoštovanje in zato tudi kakovostno športno dogajanje.