Tiskane izdaje
Ljubljana – Po sanjskem uvodu v finale končnice se bo za Anžeta Kopitarja lov za Stanleyjevim pokalom nadaljeval nocoj. Naš drugi akter iz NHL, Jan Muršak, pa finale spremlja doma in je prepričan o končnem zmagoslavju moštva iz Los Angelesa. Za Delo je včeraj spregovoril tudi o svoji prihodnosti pri Detroitu.
Jan, skoraj mesec je že naokrog, odkar ste se vrnili iz ZDA. Ste pri klubu občutili hudo razočaranje, ker je bilo sezone konec hitreje od pričakovanj?
Detroit ima iz leto v leto najvišje cilje, zato je sleherni poraz boleč. Toda Nashville nam je tokrat v uvodnem krogu končnice postavil previsoko oviro, predvsem vratar Pekka Rinne je bil tekmečev zelo močan adut. Naše moštvo si tokrat pač ni zaslužilo uvrstitve v naslednji krog.
In kako minevajo vaši prvi tedni po koncu sezone?
Takoj po vrnitvi domov sem se lotil priprav za novo sezono, s kondicijskim trenerjem Alešem Vohom zdaj skupaj vadimo Mitja Robar, smučar Boštjan Kline in jaz. V skupini je zagotovo lažje, upam, da se nam bo v prihodnje še kdo pridružil. Vadba je pestra, tako v trimskem kabinetu Red Power kot tudi na zunanjih igriščih.
V prejšnji zimi vas je ustavila poškodba, pa tudi sicer ni bilo veliko igralnega časa pri Detroitu.
Zato sem bil tudi razočaran. Vem, da mi je poškodba podrla načrte, toda tudi ko sem povsem ozdravel, nisem dobil ustrezne priložnosti. Vem, Detroit zelo veliko stavi na svoje izkušene igralce, a včasih bi vendarle lahko preizkusil tudi koga od mlajših. Z menedžerjem se bova pogovorila, morda bom kmalu zamenjal klub v NHL.
Te težave nam je v dneh SP omenjal Tomaš Tatar, slovaški reprezentant in vaš nekdanji sostanovalec.
Prav hudo mi je zanj, ker se iz podružničnega moštva ne more prebiti k Rdečim krilom v Detroitu. Je moj najboljši prijatelj, dobro poznam njegove hokejske kakovosti, o tem ste se lahko prepričali tudi na SP, kajne?
Drži, Tatar je bil med odkritji prvenstva. Kako bi sicer ocenili to zanimivo tekmovanje?
Precej je bilo mojih soigralcev iz Detroita, pričakoval sem sicer finale med Švedsko in Rusijo. Slednja je bila res močna, kar je na koncu tudi potrdila, Švedi pristali nižje od pričakovanj, Slovaki pa so prav lepo presenetili, to me je seveda posebej razveselilo zaradi Tomaševe navzočnosti pri moštvu.
Kot vas najbrž v teh dneh veseli izjemen učinek Anžeta Kopitarja. Od kod takšen vzpon Kraljev v tej končnici?
Že pred tednom ali dvema sem napovedal, da bo letos Los Angeles osvojil Stanleyjev pokal in zdaj mu gre resnično vse po načrtih. Ekipa je kompaktna, ne privošči si neumnosti in napak. Kar je zelo pomembno, je vratar Jonathan Quick v imenitni formi. Glede Anžetovega učinka je vse jasno, Dustin Brown igra dobro, zdaj se je odprlu še Miku Richardsu, igralci 3. in 4. peterke pa imenitno opravljajo svoje naloge branjenja vrat, povrhu zabijejo še kakšen gol. Res, mozaik moštva je imeniten.
Pa vendarle gre sodeč po uvodni tekmi pričakovati izenačen boj – kaj pa če bodo odločale izkušnje moštva iz Los Angelesa?
Seveda v finalu nikoli ni zanesljive poti, vendar pa so bili Kralji že na prvi tekmi boljši.
Kako si razlagate njihov imeniten niz zmag na tujem?
Moštvo je, kot se vam dejal, kompaktno in dobro uigrano. Ne občuti bremena, prepričano je o svojih sposobnostih. Res Anžetu privoščim, da prinese v Slovenijo ta cenjeni pokal!
Vas lahko tako kot lani pričakujemo na njegovem humanitarnem turnirju v golfu?
Z velikim veseljem bi se ga udeležil. Ne vem pa še, kako si bom načrtoval poletje. Lani je bil Tomaš Tatar pri meni, letos pa ga bom najbrž jaz obiskal na Slovaškem.
