Muršak: Naj beli dresi kljubujejo temnim žarometom

Pariz – Po dolgih urah v letalih in čakalnicah so si pri slovenski hokejski reprezentanci le oddahnili. Potovanju od St. Peterburga prek Frankfurta, Zagreba, domačih krajev in končno do Pariza je le odzvonilo, zdaj je napočil čas ledene ploskve. To v Bercyju, osrednji pokriti areni francoske metropole, so risi preizkusili včeraj, jutri bo tu njihova premiera na letošnjem SP skupine A.

Vrveža in gostega prometa so se Slovenci dobro navadili že v minulih dneh v ruskem velemestu ob reki Nevi, zato jih včerajšnji prometni živ-žav v okolici Bercyja, Francoske nacionalne knjižnice in Lyonske železniške postaje nikakor ni presenetil, tudi živci so ostajali mirni.

»A vse skupaj se bo zdaj po prihodu v hotel še bolj umirilo in tudi petkov trening bo bolj namenjen pripravi za sobotno tekmo, kot je bil ta uvodni, ko smo šele dobro spoznavali dvorano in se preznojili po zgodnjem jutranjem vstajanju in poletu z Brnika v Pariz,« je po uvodni uri preizkusa ledene ploskve dejal Nik Zupančič, selektor slovenske izbrane vrste.

Ta se bo na uvodni tekmi svojega 9. prvenstva v elitnem razredu pomerila jutri že ob 12.15 s Švico. »Ta zgodnja ura za hokej ni tako moteča, kot si morda mislite. Fantje so vajeni različnih terminov, zlasti tisti naši aduti iz KHL,« je prvi mož slovenske klopi omenil to najmočnejšo hokejsko ligo stare celine, v kateri sta iz slovenskega zornega kota v zadnjih dneh bila v središču pozornosti Jan Muršak, kapetan risov, in še en odlični napadalec Žiga Jeglič.

Podpisala sta namreč novi pogodbi, poslej bosta soigralca pri Torpedu iz Nižnega Novgoroda. »Zdaj bo prav lepo začeti svetovno prvenstvo brez skrbi, kar zadeva klub za novo sezono,« je dejal Jeglič, ki se bo vselej rad spominjal družinskega ozračja v Slovanovi slačilnici in glasnega bratislavskega občinstva, a Rusija mu po športni plati predstavlja nov izziv: »Vemo, da pri ruskih moštvih ni veliko tujcev, zelo se moraš potruditi v interni konkurenci kakovostnih domačih igralcev. Pri Slovanu pa je bilo moteče le to, da so se pogosto širile govorice o izstopu iz KHL.« Muršakova zgodba je drugačna, ruske navade in pristop k hokeju je pri Habarovsku in nato slovitem CSKA iz Moskve dobro spoznal, a zdaj si tudi sam želi korak več. »Poznate moj slog, precej igram s ploščkom, rad podajam, v zadnjem času pa kombinatorne igre pri CSKA sploh ni bilo več. Pri svojih 29 letih nočem koraka nazaj, zato me mika igranje pri klubu, ki stavi na hokej visoke tehnične ravni,« pravi hokejist slovenske reprezentance s prestižno oznako C in ob tem doda, da so ga iz Novgoroda vabili že med sezono, nazadnje pa mu ponudili še višjo pogodbo od tiste zadnje v Moskvi, zato je ni kazalo zavrniti …

Sicer pa bo o dolgi ruski zimi razmišljal po svetovnem prvenstvu, zdaj misli usmerja predvsem k jutrišnjemu štartu proti Švici. »Morda za uvod to za nas res ni tekmec po željah – švicarska vrsta namreč slovi po hitrem drsanju, spretni menjavi prostora, nevarnosti za tekmečeva vrata. Zato moramo igrati zelo zbrano, ob popolni igri bi jo lahko presenetili,« pravi hokejist, ki ga podobno kot druge rise včeraj mehak led v Bercyju ni kaj prida navdušil, moteče je bilo tudi kar pretirano temačno ozračje. »Na videz je to lepa dvorana, toda to prelivanje temnomodrih in črnih žarometov mi med treningom nikakor ni šlo v račun. Zdaj le upam, da bo na tribunah dovolj naših navijačev v belih dresih, ki bodo kljubovali tej temi,« se je nasmehnil v sicer nestrpnem pričakovanju vrnitve med svetovno elito. Nazadnje je med njo nastopil pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu na Češkem, kjer Slovenija ni uresničila cilja o obstanku. Zgodba se ji pravzaprav ponavlja že vrsto let zapored in dasiravno je nase opozorila z dvema presenetljivima uvrstitvama na olimpijske igre, naš hokej pa po zaslugi Anžeta Kopitarja, Roka Tičarja, Roberta Saboliča ter omenjenih Muršaka in Jegliča spoznavajo tudi v NHL in KHL, je za še vidnejšo uveljavitev obstanek v skupini A že kar nuja. To se risi dobro zavedajo. In zato se bodo odločno pognali po plen že na jutrišnjem prvem lovu.