Na vzhod namesto v London in Milano

V dneh, ko slovita NHL, najmočnejše klubsko hokejsko tekmovanje na svetu praznuje 100 let svojega obstoja, na drugi strani sveta, v Rusiji z okolico, razmišljajo o tem, na kakšni ravni obdržati elitno zgodbo na ledu stare celine – KHL. Za slovenske ljubitelje hokeja je najbližji stik s tekmovanjem zdaj v Bratislavi. Zagreba ni več na zemljevidu KHL.

Vzpon hokeja v naši južni soseščini, resda zgolj na ravni trženja enega kluba, je ravno sovpadal z dnevi in meseci, ko je iz slovenskega prostora začela izginjati privlačna ligaška scena. Jeseniški profesionalni klub, več desetletij športni ponos Zgornjesavske doline, se je v morju dolgov potopil, ljubljanski mu je sledil, tako v Podmežakli kot v Tivoliju so odprli novi knjigi, polnih tribun in vrhunskih hokejistov pa na naši sceni že dolgo ni več. Toda Zagreb je s tekmami razširjenega ruskega prvenstva (KHL) na tribune privabljal tudi številne obiskovalce iz Slovenije, ko pa nato tudi Medveščak ni zdržal denarno zelo zahtevnega tekmovanja (z 10 milijoni evrov na sezono je imel najnižji proračun v ligi), je za naše hokejske navdušence najbližje prizorišče vrhunskih tekem postala Bratislava. Pa tudi za njo ni več nujno, da bo dolgo med mesti tekem pod rusko hokejsko streho.

O tradiciji hokeja v slovaški metropoli ne gre kaj prida razpredati, po tej plati se velika večina drugih mest, v katerih danes igrajo KHL, še zdaleč ne more primerjati. Še v časih češkoslovaške federacije pred drugo svetovno vojno so v Bratislavi uživali v večerih ob ledeni ploskvi, na starem zimskem štadionu se je tudi pozneje v derbijih s klubi iz Prage, Brna ali Pardubic zbiralo po 14.000 vznesenih obiskovalcev. Danes jih dvorana, ki so jo zgradili za svetovno prvenstvo 2011, ne more več sprejeti v takšnem številu, a z 10.055 sedeži je še naprej med največjimi in povrhu tudi najbolj obiskanimi na ligaškem zemljevidu. In če bi upoštevali zgolj ta dejavnik, za Slovan in armado navijačev najbolj znanega slovaškega športnega kluba ni skrbi; klub naj bi še naprej nastopal v najmočnejšem tekmovanju stare celine.

Toda zgodba v režiji ruskih vladarjev tekmovanja še zdaleč ni tako preprosta. Ti so pred nekaj leti sanjali o tem, da bi podobno, kot imajo v NHL predstavnike številnih regij in velemest Severne Amerike, tudi to najmočnejšo evropsko hokejsko ligo razširili na nekaj metropol, zlasti tiste, v katerih je veliko glamurja in poslovnežev, kajpak tudi novodobnih ruskih denarnih mogotcev. Toda o tem, da bi Ilja Kovaljčuk, Pavel Dacjuk ali Sergej Mozjakin, vodilni zvezdniki KHL, igrali za točke tudi v Milanu, Londonu, Parizu ali velikih nemških mestih, je iz meseca v mesec manj besed. Tekmovalni in tako tudi denarni vrh v tekmovanju pripada izključno ruskim klubom iz St. Peterburga, Moskve, Omska, Kazana, med vsemi, ki zdaj nastopajo iz tujine, je očitno edini, ki res lahko lovi elito, Jokerit iz Helsinkov. To pa nikakor ne preseneča. Gre za finančno močnejši trg od slovaškega, beloruskega ali latvijskega, povrhu pa z izjemno bazo mladih hokejistov. Teh v bogatih evropskih mestih nimajo, zato bi bile očitno selitve lige tam zelo kratkoročne. Resda med zahtevanimi dejavniki, ki jih objavljamo v posebni tabeli, pomembna vloga pripada proračunom, za katere v primeru vlaganj bogatih Rusov na evropskem zahodu ne bi bilo težav, toda gre tudi še za nekatere druge pomembne zahteve vodstva tekmovanja okrog TV prenosov, obiskov tekem in športnih dosežkov oz. mesta na lestvici. Pri novih klubih je o teh seveda težko ugibati, pri obstoječih zunaj ruskega prostora pa miren spanec ohranjajo le v Helsinkih.

Obenem je govoric o morebitnih novih udeležencih z evropskega zahoda precej manj kot pred letom ali dvema, strateško bi si vodstvo lige želelo več izenačenega boja kot doslej, zato naj bi najpozneje leta 2020 izločili iz tekmovanja pet najslabših moštev. Če pa bi ligo razširjali prek ruskih mejá, bi jo v Azijo. Posebej sta na seznamu morebitnih novih udeležencev podčrtani moštvi iz Koreje in tudi Uzbekistana, kjer imajo sicer sodobno areno, ne pa tudi ustrezne hokejske kakovosti. Predvsem pa bi radi v ligi zvišali možnost posameznih klubov, po zadnjih podatkih naj bi polovico od 700 milijonov evrov, kolikor približno znaša skupna vsota proračunov klubov KHL, prispevale blagajne države. »No, po tej plati smo brez skrbi, saj nastop našega kluba omogočajo pogodbe s pokrovitelji, sodelovanja z drugimi komercialnimi partnerji in obisk gledalcev,« je pred dnevi dejal Patrik Ziman, glavni menedžer Slovana. Seveda pa je pri priči zaskrbljen takrat, ko ga iz Moskve opozorijo na dolgove kluba in nezadovoljstvo igralcev zavoljo zamujanja pri izplačilih dohodkov. To je največji minus sicer všečne zgodbe na ledu v deželi izjemne tradicije hokeja na ledu.