Tiskane izdaje
Pred enim letom se je Ljubljančan Nik Zupančič, naš dolgoletni hokejski reprezentant, z Jeseničani v trenerski vlogi veselil naslova državnih prvakov. Zdaj ga ni med udeleženci napetega finala DP, temveč prvič kot selektor pripravlja rise za uspeh na prihajajočem svetovnem prvenstvu skupine B. Cilj je jasen – vrnitev v elitni razred.
Resda ste pri strokovnem štabu izbrane vrste sodelovali že dolgo, toda zdaj ste vendarle prvič na svoji strokovni poti trenersko vlogo pri klubu nadgradili kot vodilni na reprezentančni klopi – kakšni so prvi vtisi, potem ko ste rise zbrali novembra in nato še februarja?
O razliki v načinu dela med klubom in reprezentanco seveda ni nobenega dvoma, pri prvem si vsakodnevno z igralci, podrobno jih spoznavaš tako po športni kot tudi osebnostni plati. Delo z našo reprezentanco pa je prav posebno. Naš hokej pač nima široke baze, pa naj gre za igralce ali stroko. Toda v petih letih, kolikor sem sodeloval s selektorjem Matjažem Kopitarjem ter drugimi člani vodstva reprezentance, sem res marsikaj spoznal in se zato tudi zdaj dobro pripravil na to novo nalogo. Doslej smo se tako v sezoni zbrali na dveh turnirjih, zdaj smo skupaj na teh sklepnih pripravah, pri mojem delu pa seveda nikakor ne gre za zgolj tri akcije na leto.
Kako ste si sicer zastavili svoje delo, pogrešate kaj na poti k uresničevanju novi visokih ciljev?
Res želim, da bi ohranili reprezentančno organizacijsko raven zadnjih let, sam bi skupaj s sodelavcem Ivom Janom rad namenil veliko pozornost selekcioniranju igralcev. To bi seveda tudi pomenilo, da bi podrobno spremljal naše reprezentante na tujem. To sem med sezono že počel, Ivo kot klubski trener v Gradcu mi je pri tem res pomagal, upam, da bo takšnega stika v prihodnje še več. Jasno, ta pristop zahteva organizacijsko in finančno podporo.
Kaj pa vaš osebni pristop v slačilnici? Predhodnik Matjaž Kopitar je stavil na avtoritativnost, a tudi izjemen moštveni duh, ki se je očitno po tistem, kar smo nazadnje videli na februarskem turnirju v Innsbrucku, prenesel v slačilnico tudi pod vašim vodstvom?
Rad prisluhnem nasvetom sodelavcem, se z njimi marsikaj pogovorim, a se obenem kot selektor zavedam, da je šef vendarle le eden. Končna odločitev bo vselej moja. V športu pač ni demokracije, obstajajo pa različne poti do končnega cilja. Ne, ne stavim na tiranstvo, rad bi ohranil medsebojno zaupanje z igralci, seveda pa bi pri priči ukrepal, če bi kdo hotel to izkoristiti. A na srečo smo tudi v teh dosedanjih petih letih, kolikor sem v reprezentančni slačilnici, ohranjali red in zaupanje.
Tisto, kar se vam je v primerjavi s preteklostjo posrečilo, je, da dejansko ni bilo hujših zapletov glede discipline ali denimo odklonitev vabila na reprezentančni zbor.
Drži, od tiste jeseni 2010 smo se po tej plati res srečevali zgolj s kakšnimi malenkostnimi težavami, morda je kdaj kdo zaspal, a kakšnih odmevnejših incidentov res ni bilo. Je pa res moteče, če se ti zatika ob ledeni ploskvi. Poglejte, prav zato sem prekinil svojo reprezentančno pot. Pa bi rad takrat, leta 2005, nastopil pod vodstvom Karija Savolainena na SP elitnega razreda v Innsbrucku. Toda med pripravami smo zaradi nenehnih pogajanj z vodstvom zveze izgubljali ogromno časa. Na takšno tekmovanje pa se moraš zelo resno pripravljati. Vse skupaj se mi je zdelo že nesmiselno, zato me takrat ni bilo več pri izbrani vrsti. Resda se je pozneje z dvema ključnima zmagama v boju za obstanek dobro razpletlo, toda vrhunski šport ob kakovosti na ledu zahteva tudi urejene razmere ob igrišču.
Kako pa zdaj gledate na to zadnje prvenstvo pred enim letom, ko ste imeli skorajda popolno slovensko zasedbo, tudi z Anžetom Kopitarjem in Janom Muršakom, pa se vam je med elito spet zataknilo?
Prvenstvom najvišjega razreda res pripada posebno poglavje. Poglejte, odigrali smo nekaj že prav spodobnih tekem z Rusi, Američani, Kanadčani, a vendarle so oni še vedno precej pred nami. Sem pa bil razočaran, ker je le nismo bolje odnesli proti Belorusiji, Danski, Norveški. Vse te dežele imajo res spodobne reprezentance, Belorusi so se denimo za prvenstvo takrat odlično pripravili s svojim jedrom igralcev iz KHL. Pa vseeno bi bilo lahko iz našega zornega kota tudi drugače. Zdaj se je seveda nesmiselno ozirati na sojenje, a na tisti tekmi s Slovaško nam je res do uspeha manjkala le malenkost.
Kako pa se ozirate potemtakem k prihodnosti, kako bi le storili ta korak do obstanka med najboljšimi, da ne bi vedno znova trepetali?
Blizu smo elitne skupine, o tem tudi letos ni dvoma. Dejansko pa bi nam bilo lažje, če bi le zdržali kakšna tri leta brez izpada. V tem primeru bi se namreč iz sezone v sezono povečeval naš ugled pri tekmecih in tudi IIHF. In potem bi vendarle bilo lažje doseči tisto, po čemer že dolgo hrepenimo, prebiti zid pripravljalnih preizkušenj z močnejšimi tekmeci. Zdaj smo 14. na svetovni lestvici, Danci so denimo za nami, pa vseeno so prav oni v elitni družbi 12 reprezentanc, ki igrajo v zadnjem mesecu priprav med seboj. Denimo šest tekem, dve doma, štiri na tujem. Ali pač obratno. Če bi se mi na SP elite pripravljali z dvema tekmama v Rigi, nato dvema doma proti Fincem, sklenili pa bi z gostovanjem na Češkem, si lahko predstavljate, kako bi bilo to koristno za igralce. Dokler pa smo v drugem razredu, imamo v teh dneh le malo manevrskega prostora za ustrezne tekme.
A obenem vas najbrž napaja z optimizmom spoznanje, da ste bili v zadnjih letih, bodisi doma bodisi na tujem, vedno znova uspešni na tekmovanjih skupine B?
Tudi v tej zdesetkani zasedbi imamo precej igralcev z izkušnjami z zadnjih tekmovanj v skupini B, po tej plati se res lahko veselimo nove naloge. Toda – lepo se je ozirati k statistiki, a ta ne bo prav nič pomembna, ko bomo čez poldrugi teden pripotovali v Katovice. Tam bo štelo le tisto, kar bo zapisano 29. aprila, torej ob koncu letošnjega prvenstva.
Kaj vam je sicer pokazala petkova tekma v Zagrebu, vaša uvodna med temi aprilskimi pripravami?
Zadovoljen sem bil s prikazanim predvsem v uvodni tretjini, ko smo uresničevali načrt, moštvo je bilo zbrano in učinkovito. Kot sem dejal že prej, hrepenimo po močnejših tekmecih, a takšna je pač usoda moštev iz skupine B. S podobnimi težavami se zdaj ubadajo tudi naši avstrijski ali italijanski sosedje. Igrali bodo med seboj, 18 t. m., na Dunaju, najbrž si bomo to tekmo ogledali in se podrobno lotili analize obeh moštev za Katovice. Če pa se vrnem k temu nastopu v Zagrebu, bi podčrtal drsalno moč naših hokejistov. Že zdaj so na visoki ravni, opozoril pa bi na nekatere posamične napake, ki jih moramo v prihajajočih tekmah odpraviti.
Na tej tekmi je tudi Jan Urbas nastopil kot novi kapetan.
Verjamem vanj. Uživa spoštovanje v slačilnici, malo govori, precej bolj je aktiven na ledu.
Koliko sprememb sicer lahko še pričakujemo pri moštvu glede na sedanjo postavo?
Najprej bom počakal razplet pete finalne tekme v državnem prvenstvu, nekateri akterji so pod drobnogledom. Sicer pričakujem pri izbrani vrsti še štiri napadalce in dva branilca.
Največ ugank je zdaj sicer glede pravočasnega prihoda Roberta Saboliča, ki se je s Sparto uvrstil v finale češke extralige, ga boste čakali do zadnjega?
Spremljal bom ta finale, videli bomo, kako se bo sukala zgodba med Sparto in Libercem. Na prvenstvu bomo imeli tri vratarje, sedem branilcev in trinajst napadalcev, upam, da bo med slednjimi tudi Sabolič. Morda se nam bo res pridružil, potem ko bomo že začeli prvenstvo. Bomo videli.
Kaj pa domači finale? Prav danes, v ponedeljek, na dan objave tega pogovora z vami bo padla končna odločitev o naslovu državnih prvakov, kaj pričakujete na zadnji tekmi v Tivoliju?
Vratarja sta z naskokom najvidnejša udeleženca dosedanjih tekem v tem finalu. Očitno pa je tudi zelo pomembno, katero moštvo zabije vodilni gol. Glede Olimpije pričakujem, da bo nadaljevala po poti, po kateri si je tlakovala zadnjo zmago na Jesenicah, torej z agresivnim pristopom, doma bo poskusila stisniti tekmeca. Jesenice bodo čakale na svoje priložnosti, v svojih vrstah imajo nekaj igralcev s pomembnimi izkušnjami. Morda so Ljubljančani po zadnji zmagi v psihološki prednosti, a oboji se dobro zavedajo, da bo to zadnja klubska tekma v sezoni, zato pričakujem zanimivo igro.
Kot v starih časih je tudi ob ledeni ploskvi precej napetosti, prav po zadnji predstavi na Jesenicah se je Olimpijin vodja Jože Kovač ob jezi na sodnike in posledično na HZS odločil, da ne bo več vodja reprezentance.
Seveda mi ni vseeno, ker se je tako razpletlo, a tako se je odločil, kaj je pri tem prav in kaj ne, pa naj ocenjujejo tisti, ki so tu neposredno vpleteni.
Po SP pa bodo reprezentančne počitnice krajše kot ponavadi, kako se boste lotili septembrskih olimpijskih kvalifikacij?
Največja težava bo, da bodo igralci že po klubskih pripravah, okrog 20. avgusta, ko načrtujemo zbor reprezentantov za septembrski sklepni kvalifikacijski turnir, pa se bo začela tudi KHL. A v podobnih težavah bodo tudi tekmeci. Načrtujem dve pripravljalni preizkušnji, najbrž z Italijo in Avstrijo, ki bosta igrali v drugih dveh skupinah olimpijskih kvalifikacij.
Se bo za te kvalifikacije med rise vrnil Anže Kopitar?
Računam nanj, z njim je naše moštvo vsaj za nekaj odstotkov pri priči močnejše. A seveda bo treba nameniti pozornost njegovemu urniku osebnih priprav kot tudi obveznosti v tekmovanju za svetovni pokal, ko bo po koncu olimpijskih kvalifikacij branil barve evropske selekcije.
