Namesto izziva v Dresdnu spet zoprn boj s poškodbo

Ljubljana – Če bi med slovenskimi hokejisti iskali najpogostejšega osmoljenca glede zdravstvenih težav, odgovora ne bi bilo težko najti. Domala je v poldrugem desetletju ni bilo sezone, ko se ne bi kaj pripetilo Marcelu Rodmanu. Zaradi izjemnega pristopa in tudi znanja na ledu pa ohranja izjemno spoštovanje poznavalcev. Zdaj je v Dresdnu, tokrat z novo poškodbo …

Nekdanjemu kapetanu risov in zdaj ob Razingarjevem slovesu morda spet reprezentantu s prestižno oznako C na dresu so težave v predelu kolena ustavile lepo zastavljeno zgodbo prejšnje sezone pri KAC v Celovcu, kjer je bil tudi med udeleženci spektakularne zimske klasike pred 30.000 gledalci v nogometni areni. Resda se je po daljši odsotnosti vrnil za nastop na svetovnem prvenstvu, a tam ni bil – podobno kot tudi nekateri soigralci – na ravni zahtevane vrhunske tekmovalne pripravljenosti. Po koncu sezone si je želel ostati na Koroškem, v mestu izjemne hokejske tradicije, toda trenerjeve želje so bile drugačne, nakar je našel novo priložnost v Dresdnu, očarljivo lepem mestu na Saškem, v prostoru nekdanje NDR. Pozneje se mu je pridružil tudi brat David, novi delodajalci so sanjali o tem, da bosta skupaj v napadu tako uspešna kot nekoč na Jesenicah, Dunaju ali v reprezentančni vrsti.

In vse se je za izkušenega slovenskega reprezentanta pri ambicioznem klubu drugega nemškega kakovostnega razreda razpletalo gladko kot po maslu, če ne bi na pripravljalni tekmi proti Hamburgu, moštvu iz ugledne DEL, prestal hudega naleta, po katerem je obležal na ledu v nezavesti. »Pred petnajstimi leti sem treščil z glavo ob ogrado igrišča, takrat se mi je preščipnil živec med 3. in 4. vratnim vretencem. Nisem čutil ničesar, izgubil sem zavest, zdaj se mi je v Nemčiji pravzaprav zgodilo podobno, le da je bilo prvo okrevanje hitrejše. Pozneje so me pregledali v bolnišnici in ugotovili, da gre tudi za posledice stare poškodbe,« nam je z žalostnim glasom po telefonu iz Dresdna pripovedoval izkušeni reprezentant.

Pri 33 letih kot izjemen športnik še ne razmišlja o upokojitvi, a najprej bo seveda moral ozdraveti, nakar upa na uspešno nadaljevanje začrtane poti na Saškem. »Zdaj pravzaprav niti ni bolečine v vratu, več je čutim v rami in rokah. Predvsem v desni. Mravljinci izginjajo, splošno počutje je spodobno, kdor me zdaj vidi v živo, niti ne pomisli, da je kaj narobe,« razlaga Marcel, ki sicer konkurenco in okolje nemškega drugoligaškega tekmovanja dobro pozna. »Zdaj bo seveda zame odločilno nadaljevanja preiskav, pregledal me bo tudi specialist iz Berlina, res ne smem ničesar prepuščati naključju. Temeljito se bom lotil okrevanja,« je odgovoren hokejist. Očitno je izjemno potrpežljiv, res pa je, da je vrnitev moči in tudi želenega občutka za igro po dobrih petnajstih profesionalne športne poti dolgotrajnejša kot nekoč. Tokrat se vsaj tolaži, da če ga je že morala doleteti nova nesreča, se je to zgodilo v prvih tednih sezone. Ob uspešnem zdravljenju bo namreč še vedno dovolj časa za uveljavitev pri njegovem novem moštvu.

»Drugače se prav lepo počutim tako v slačilnici kot tudi z družino v zelo lepem mestu,« pravi, navdušen nad stanovanjem v starem mestnem središču, blizu Elbe in stavbe opere, zelo obiskane znamenitosti mesta z nekaj več kot 500.000 prebivalci. Kajpak je tako kot povsod v Nemčiji tudi tu na športnem zemljevidu nogomet št. 1, a hokejsko moštvo je ambiciozno, trener Thomas Popiesch, ki je nekoč štiri leta prestal v zaporu zaradi poskusa pobega prek Berlinskega zidu v zahodni del mesta, bratoma Rodman namenja veliko pozornosti. »Podobno kot nekoč Kevin Gaudet na Dunaju,« se je nesojenega slovenskega selektorja spomnil hokejist, pred katerim je še eno poglavje dolge zgodbe o okrevanju …