Naš hokej se bo dvignil, ko bodo Jesenice spet v EBEL

Marko Popovič, predsednik hokejistov Olimpije, o porazih, dolgovih, trenerju Dahlemu in prihodnosti.

Objavljeno
03. januar 2016 20.12
Popovič Marko na tiskovni konferenci HDD Telemach Olimpije. Ljubljana 28. julij 2014.
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič

Jesen je bila za Marka Popoviča, nekoč hokejista in nato sodnika, zdaj prvega moža Telemacha Olimpije, stresna. Predsednik ljubljanskih hokejistov je nadaljeval boj z dolgovi predhodnikov, se razveselil sleherne točke na ledu, a teh je bilo malo. Zmaji taborijo na dnu lestvice EBEL, prihodnost kluba je negotova. Bodo tudi v prihodnjih letih vztrajali med razširjeno avstrijsko elito?

V zadnjih mesecih ste pogosto trepetali: najprej poleti, ko še ni bilo jasno, kako bo s predlogom prisilne poravnave in posledično z obstojem profesionalnega hokeja v Ljubljani, nato pa od septembra naprej, ko so sledile kritike in prazne tribune po nizu spodrsljajev na spolzkem ledu EBEL.

Drži, a precej hujše je bilo to trepetanje, ki ste ga omenili najprej. Kaj pa če večina upnikov ne bi sprejela predloga za prisilno poravnavo? Dejansko bi si lahko v tem primeru zaprli vrata tekmovanja najvišje ravni v regiji, vprašanje je, kdaj bi se lahko vrnili vsaj na sedanjo raven.

Kaj pa številni porazi z le občasnimi prebliski, med kakršne sodita prav zadnji tivolski predstavi proti Linzu in Fehervarju?

Ni naključij v športu, tisto, kar najbolj vidno kroji to našo sezono, pa je izjemno pozen štart delovanja kluba. Ker pač nismo vedeli, kako se bo sredi poletja razpletel naš predlog za prisilno poravnavo, smo se predvsem na področju trženja prepozno lotili priprav na sezono. Zdaj, ko lahko že bolj realno razmišljam o načrtih za prihodnjo zimo, mi je vendarle lažje. Predvsem se je bilo treba od vstopa v jesen ukvarjati s poravnavo stroškov za opremo, prevoz in jasno sestaviti moštvo. Izjemni značaj igralcev, ki se zavedajo vseh težav, pa se vseeno zelo resno lotevajo nalog, mi vliva optimizem za prihodnost.

Res pa je, da ne glede na nekaj zadnjih odmevnih dosežkov Olimpijino sedanje moštvo realno ni konkurenčno v boju z bogatejšimi in kakovostnejšimi tekmeci – kako vi doživljate to tekmovalno sezono?

Za nobenega navijača ne more biti užitek spremljati njegovega moštva na dnu lestvice. Vsak bi rad imel vrhunski rezultat. Toda nad Olimpijo še zdaleč nisem obupal. Tudi naša tradicija nekaj velja in prav to je prednost v primerjavi, denimo, z Innsbruckom, ki smo ga nazadnje ugnali sredi Tirolske. Pomislite, pri tem moštvu so zdaj, denimo, kar štirje naši nekdanji igralci – vratar Andy Chiodo, Jeff Ulmer, Nick Ross in Hunter Bishop. Dobro, z Olivierjem Royem imamo zdaj enakovredno zamenjavo za Chioda, toda preostali trije bi bili pri sedanji Olimpijini zasedbi zagotovo nosilci igre. Mi pravzaprav z majhno vsoto denarja ustvarjamo velike reči. Olimpija je od svojega prihoda v EBEL, jeseni 2007, stalna članica tekmovanja, res ohranja več hokejske prepoznavnosti v regiji, kot si morda marsikdo misli.

In se res ne bojite, da bi vas iz lige odslovili, saj se vam zdaj že dolgo pojavljajo denarne težave, moštvo pa končnice ni videlo od leta 2012?

Marsikaj se je že govorilo, tudi pred to sezono, češ da se bo tekmovanju pridružilo eno slovaško moštvo ali pa, da se bo Medveščak vrnil iz KHL. Pa me vendarle niti v enem trenutku ni bilo strah glede našega statusa v tekmovanju. Res sem bil od začetka svojega predsednikovanja pogosto v stikih z vodstvom lige, to spoštuje našo zgodovino in sedanji pristop k delu. Seveda obenem v Avstriji pričakujejo, da postanemo dolgoročno verodostojen partner, v teh dneh moramo tako kot vsi v EBEL precej prej kot ponavadi plačati zagotovilo za naslednjo sezono.

Kako boste to izvedli?

Tu ni nikakršnih skrivnosti, denar nakažeš na bančni račun in to je to.

Za kakšen znesek pa gre?

Tako kot doslej to prvo zagotovilo znaša 50.000 evrov. Po tej plati ne pričakujem težav, tudi sicer bodo v prihodnjih dneh naši igralci lažje dihali.

Od kod potemtakem takšen zasuk, ko ste se vso jesen borili z visokimi dolgovi in zato tudi krepko zaostajali pri mesečnih izplačilih?

Poglejte, najprej se je res skrivala pomembna težava v dejstvu, da poleti še nismo vedeli, na kako trdni veji bomo sedeli. Nato smo si za hip oddahnili, a se soočili s težavami dolgov in v preteklosti prehitro porabljenega priliva pokroviteljev. Poslej pa bo zgodba vendarle drugačna. Konec decembra so se sprostila nekatera sponzorska sredstva, v januarju zato lahko marsikaj uredimo, tudi glede izplačil. In ker seveda še naprej načrtujemo nastope v EBEL, za kar bomo v prihodnjih dneh tudi položili denarno zagotovilo, bomo prav kmalu začeli podpisovati nove pogodbe s pokrovitelji.

Delujete prav brezskrbno?

Morda res, toda prav zaradi omenjenih premikov tudi fantje iz slačilnice vidijo luč v predoru. Res pa je, da so naši temelji od začetka sezone precej drugačni kot pri tekmecih. V EBEL ni avstrijskega kluba, ki bi prodal manj kot 1000 sezonskih vstopnic. Tako si že za začetek zagotovi vsaj kakih 300.000 evrov, morda še kaj več. Pri Olimpiji pa smo za to sezono prodali 185 vstopnic, kar je sicer več kot leto prej, in tako štartali v jesen z 18.000 evri. Manjka nam kakšnih 1000 ljudi na tekmo, da bi normalno pokrili vse stroške. Obenem pa sem vesel, da smo naredili več reda pri obiskovalcih z oznako VIP, vse preveč se je nekoč trlo zastonjkarjev, zdaj so po tej plati pravila igre precej bolj jasna in podobna tistim v taborih tekmecev v EBEL.

Pa si lahko predstavljate, kako bi v Tivoli privabili več obiskovalcev?

Marsikaj mi sprva ni šlo v račun. Pogosto sem slišal, češ da se bo pri priči vrnilo več navijačev, ko se bomo znebili vodstva kluba iz preteklosti, ki je pustilo za seboj dolgove. Obenem se je tudi govorilo, da morajo igrati doma vzgojeni igralci, ne pa tujci slabe kakovosti, ki le poberejo denar in jim je figo mar za usodo kluba. No, in kaj imamo zdaj? Novo vodstvo in jedro igralcev iz slovenske hokejske šole, pa se nam to pri obisku tekem v primerjavi s prejšnjimi sezonami še ne pozna. Sem si pa seveda na jasnem, da občinstvo pri nas močno pogreša naše derbije z Jesenicami. Če bi v EBEL z njimi igrali štirikrat na sezono, najbrž pa kar šestkrat, bi bil odmev na hokej na Slovenskem povsem drugačen in bližji tistemu nekdanjemu z dolgo vrsto čakajočih pred prodajalno vstopnic.

Pa razmišljate o možnosti selitve iz EBEL v INL in tam lokalnih derbijev z železarji?

Ne, o tem ne razmišljam. Precej bolj si želim, kolikor hitro bo le mogoče, vrnitev Jesenic v EBEL, to je edina pot, da bi slovenski hokej vrnili na nekdanjo klubsko raven. INL namreč nikakor ni poceni, ne predstavljam pa si, da bi se pogovarjal s pokrovitelji, za katere se moram že zdaj zelo potruditi, in jim dejal, da bomo v prihodnje igrali v tekmovanju drugega kakovostnega avstrijskega razreda. Ne, Olimpija mora vztrajati v elitnem tekmovanju.

Kaj pa bi potemtakem morali storiti, da bi bilo v prihodnje več takšnih predstav, kot sta bili zadnji tivolski proti LInzu in Fehervarju?

Nam manjkata dva kakovostna igralca, morda trije. Resda pogled na zadnje mesto boli, a veliko tekem smo izgubili tesno za en gol, kar le potrjuje, da tej ekipi še vedno primanjkuje izkušenj. Če gledam dolgoročno, moramo okrepiti pisarno kluba, operativne posle sem tam večinoma prevzel sam, izjemno delo opravlja Jože Kovač, vodja moštva, a dejansko moramo v prihodnje delovati na višji profesionalni ravni. In naj ponovim še enkrat – za Olimpijo in podobo slovenskega hokeja bi bila vrnitev Jesenic v EBEL zelo pomembna. Medijska odmevnost bi bila drugačna, kot je zdaj, posledično pristop pokroviteljev in število gledalcev.

Z Jeseničani, ki jih pogosto omenjate, ste v prejšnji sezoni izgubili finale DP …

In takrat je marsikdo doživel zelo pomembno šolo. Sam vedno ponovim: nikdar ne podcenjuj Jesenic! Pa ni šlo za klasično podcenjevanje, tudi stanje pri klubu je vplivalo na razplet tistega finala. Zdaj je vendarle drugače, denarja še nismo zapravili, ker ga nismo niti prejeli. Zaradi značaja našega moštva pa smo optimisti, nenazadnje smo že v pokalnem finalu pokazali drugačen obraz kot nazadnje v DP. Zdaj se bomo najprej lotili kvalifikacijskega dela za končnico EBEL, najbrž smo že vsem dvomljivcem dokazali, da ni tekmeca, s katerim se ne bi mogli pošteno kosati, res si to moštvo na prihajajočih tekmah odločitve zasluži podporo.

Kaj pa trener Fabian Dahlem? Zdaj ni več transparenta, ki ga je »odganjal« iz Ljubljane, ste takrat razmišljali o njegovi menjavi, mu boste tudi v prihodnje namenili tudi vlogo športnega direktorja?

V športu je ob nizu porazov pogosta »šok terapija« z menjavo trenerja, a sam sem v našem primeru o njej zelo dvomil. V Tivoliju imamo izjemnega in nepopustljivega delavca, ohranja svoj pogled, sam se z njim zelo pogosto pogovarjam o klubski prihodnosti. Morda bi moral ukrepati, če bi se zataknilo pri njegovem odnosu z moštvom, a ker o tem ni bilo nikakršnih dvomov ali informacij, tudi ni bilo potez za zasuk. Priznam, moja napaka je bila podelitev dvojne funkcije, prav zato vam pravim, da moramo v prihodnje okrepiti pisarno in ločiti vlogi trenerja ter športnega direktorja.

Kako zdaj gledate na zaplet z vratarjem Olivierjem Royem, ko ni hotel braniti in je za eno tekmo izdal moštvo? Je pa, kolikor vemo, edini z rednimi dohodki pri Olimpiji od začetka sezone.

Drži, edini je, ki je jeseni redno prejemal dohodek, ker je tako želelo moštvo. Vsi do zadnjega se zavedamo njegove zelo pomembne vloge. Pogovoril sem se z njim, ob ponudbi, ki jo je takrat dobil iz tujine, so mu misli za hip ušle iz Tivoliju, a preprosto tisti prestop ne bi bil ustrezno ovrednoten. Prepričan sem, da si zasluži še kaj boljšega od ponujenega drugega kakovostnega razreda. Nazadnje je staknil poškodbo rame, ko se vrne, bo spet pravi. Zaveda se svoje odgovornosti na ledu, obenem mu ni lahko, ker je ostal edini severnoameriški akter v naši slačilnici.

Kaj pa odhod Andreja Hebarja, po zelo lepih igrah in bojevitem pristopu povratnika k reprezentanci?

Nisem ga hotel ovirati. S svojim odnosom v tej sezoni si je zaslužil globok priklon, reprezentančno vabilo zanj ni bilo naključno. Je naš domači akter, nanj gledamo drugače.

Kako pa se sploh ozirate k prihodnosti hokeja v Ljubljani?

Glede naslednje sezone ali dve me dejansko ni strah. Dolgoročno pa ne morem biti optimist. Že zdaj se borimo za preživetje, 95 odstotkov proračuna napolnijo pokrovitelji, teh sredstev ni lahko zagotoviti. Upam na pomoč mestne občine in bolj stabilno delovanje kluba. Na profesionalni ravni bo smiselno vztrajati le ob zares popolni podobi z nenehno zdravniško oskrbo, fizioterapevtom, urejeno pisarno. Kakovostne igralce pa bomo lahko dobili le s tekmami EBEL, kar so pokazala zadnja leta. Ne moremo pričakovati, da bosta INL ali DP odskočna deska za novi vzpon.