Ne pričakuje vsega denarja, ne mara pa pozabljivosti

Pred dobrim mesecem si Marcel Rodman, vrsto let reprezentant in tudi kapetan slovenske izbrane vrste, ni mislil, da bo na ledu med udeleženci celovške zimske klasike. A zgodbo v Zagrebu je, potem ko mu je pripadlo premalo igralnih minut, prekinil, zato se je iz prestižne KHL vrnil v EBEL. Vrh sezone, svetovno prvenstvo na Češkem, pa seveda že nestrpno čaka.

V kratkem času ste po Janu Urbasu postali drugi Slovenec pri največjem klubu avstrijske hokejske zgodovine, pri katerem pa v preteklosti niso privabljali okrepitev z južne strani Karavank – kako gledate na vaš prestop?

Prvič v karieri se mi je pripetilo, da sem sredi sezone zamenjal okolje. Vem, prišel sem k prav posebnemu klubu z izjemno tradicijo in zahtevnimi navijači, povrhu doslej v sezoni KAC ni dosegal začrtanih ciljev. Toda najprej moram povedati, da so me fantje res dobro sprejeli in čeprav večino poznam le kot tekmece pri reprezentanci ali mojih prejšnjih klubih, ni nikakršnih težav.

Kako pa ste se počutili v zagrebški slačilnici?

Pravzaprav ne slabo, res pa je, da ko ne dobiš igralnega mesta, si tudi težko del ekipe. V temeljih že ni bilo težav, vendar ko ne igraš, razmišljaš o spremembah. Zato sem zapustil Zagreb, pri čemer se ne morem pritoževati niti nad odnosom vodilnih pri klubu niti soigralcev niti navijačev. Žal mi je le, da nisem dočakal prave priložnosti, zato je bil ta prestop nujen.

Zdaj je vaš trener pri celovškem klubu Doug Mason, najbrž ni bilo težav s privajanjem glede na vaše dolgoletne izkušnje s severnoameriško stroko, kajne?

Pred prihodom ga nisem poznal neposredno, seveda pa sem zanj slišal kot tudi za njegov slog. Že ko sem bil v Nemčiji, smo igrali podobno kot zdaj, sleherni trener pa dela na svoj način. Hokej je ekipna igra, vsak si želi iz dneva v dan napredovati. Na visoki ravni in ob zmagah niti ne opažaš več razlik v kakovosti treninga ali tekme, vse gre kot po maslu.

Kako pa zdaj gledate na KHL, najkakovostnejše klubsko hokejsko tekmovanje v Evropi? Ob prihodu v Zagreb ste namreč dejali, da slog igre tam dopušča veliko prostora, ni toliko ostrine kot na nemških ploskvah, kjer ste igrali …

To sem vam dejal in nato še dolgo razmišljal, ali sem se prav izrazil. Drži, dinamika igre je na ledenih ploskvah KHL prav posebna, ko se takole oziram v vse doživeto, pa delno lahko ponovim svojo trditev. Res je precej prostora, način igre pa je pravzaprav preprost. A vedno je tako, ko so na ledu vrhunski hokejisti. In takšni so res zbrani v KHL. Podobno je v najboljši ligi onstran Atlantika. Ko si enkrat enakovreden člen v moštvu, je storjen velik korak. Čim pa je ligaško tekmovanje manj kakovostno, je na igrišču več napak in predvsem zapletanja. Potem vse skupaj ni več videti tako preprosto.

Kaj pa psihični pritisk? Vam je v Celovcu težje kot v Zagrebu, saj so tu na tribunah izjemni poznavalci hokeja, KAC pa se ne more potegniti iz brezna porazov?

Vem, prišel sem v poseben kraj, prvič doslej sem se znašel pri klubu, v katerem ne morem dobiti za družino ali prijatelje dovolj vstopnic, saj tu večino dvorane polnijo abonenti. Ne glede na poraze je v prodaji zelo malo prostih sedežev za posamezno tekmo, kar le priča o pomembnosti hokeja v Celovcu in okolici. O bremenu s tribun slišim od soigralcev, sam tega še nisem posebej opazil. Mi je pa povsem jasno, da 9. ali 10. mesto v EBEL nikakor ne moreta navduševati niti vodilnih pri klubu niti navijačev. Vložek v moštvo je velik, v slačilnici je precej sedanjih in nekdanjih reprezentantov, moštvo pa pravzaprav igra bolje na tujem kot pa v domači dvorani. Očitno smo v breznu, iz katerega plezamo, pa se nam nikakor ne posreči ven.

Želenega zasuka ni bilo niti na tej sobotni zimski klasiki, ko vas je spodbujalo kar 20.000 navijačev?

Pravzaprav je bila naša predstava preslikava teh zadnjih, le da smo tokrat igrali v nenavadnem okolju, v katerem sem ne glede na izid prav užival. V prvi tretjini smo začeli zelo medlo, po zaostanku dveh golov je tekmeca zelo težko loviti. Nihče nam ne more očitati, da se za zasuk nismo dovolj zavzeli, a ko se ozreš h končnem razpletu, spoznaš, da smo bili daleč od zmage. Potrebujemo niz treh ali štirih uspešnih tekem, nato bo več sproščenosti. O kakovosti moštva pa ne dvomim.

Kaj pa o svoji vlogi pri moštvu?

Zagotovo bi rad imel več kot tri točke, kolikor sem jih zbral doslej. Dobro, dosegel sem dva gola, si na nekaterih tekmah priigral še nekaj priložnosti. Za zdaj ne zganjam preplaha, upoštevam tudi trenerjeve besede, ki mi je ob prihodu v Celovec dejal, da me bo postopoma privajal na moštvo in mi glede na to, da dolgo nisem igral, v prvih tednih namenjal manj minut na ledu, kot bi jih sicer.

Pa občutite težave zavoljo pomanjkanja tekmovalnega ritma v jesenskih mesecih?

Vsak si želi igrati. Pripravljen sem dobro, odkar sem tu, igramo največkrat s tremi napadi. Proces mojega privajanja gre počasi naprej, tako bi bilo pri kateremkoli klubu glede na dolgo tekmovalno sušo. Drsalno nimam težav, rad pa bi bil v prihodnje pogosteje na ledu ob akcijah z igralcem ali dvema več. Seveda je najbolj moreč niz porazov, v tem tednu ga moramo prekiniti.

V petek se boste pomerili s Telemachom Olimpijo, prvič, odkar ste pri KAC, ste nazadnje v Tivoliju ostalih praznih rok …

Tudi tista tekma je bila prav posebna. Sprva bi jo morali igrati na zunanjem igrišču, a smo jo vseeno v Tivoliju. Igra? Pogosteje smo imeli plošček, a naši gostitelji so imeli več priložnosti, zato so tudi zasluženo zmagali. Ko sem v tujini, mi je zanimivo igrati proti slovenskemu klubu, res pa je, da o tem posebej ne razmišljam. Gre za pomembni dve točki, predvsem v trenutkih, ko krepko zaostajamo za zgornjo polovico moštev.

Kako pa gledate zdaj na Jesenice, kjer ste začeli hokejsko pot? V Podmežakli so namreč ustanovili nov klub, v tej sezoni jim v INL pripada precej pomembnejša vloga kot v prejšnji, ambicije so v prepoznavnem hokejskem okolju spet višje …

Ničesar novega ne bom dejal ob besedah, da slovenski hokej potrebuje tako Olimpijo kot Jesenice. Naj bo eno moštvo v določenem trenutku boljše od drugega, oba pa morata biti navzoča! Le tako bomo ohranili igralce in zanimanje javnosti. Kar poglejte sedanje Jesenice – zbrale so lepo število zmag, so v vrhu INL, ki le ni tako slabo tekmovanje, a ker je daleč od medijske pozornosti, malokdo pravzaprav ve, kaj se tam res dogaja. Spoštujem sedanji pristop na Jesenicah, želim pa si, da ne bi pozabili na preteklost. Klub naj bi bil nov, a zame ostaja podoben kot prej …

Zato seveda ne moremo mimo dolgov do vrste igralcev, med katerimi ste tudi vi.

Nikomur ne želim ničesar vzeti. Spoštujem sedanje vodilne, želel pa bi, da prav vsega ne bi pozabili. Ne pričakujem, da mi bodo na Jesenicah vrnili ves dolg, a upam, da bo vsaj nekdo pokazal voljo in poskusil rešiti zaplet.

So vam v Zagrebu tudi kaj dolžni glede na vašo predčasno prekinitev pogodbe?

Niti centa. Slišim precej o Medveščakovih težavah, a s soigralci v tej sezoni tega neposredno nisem občutil. Plačilo je bilo vedno na obljubljeni datum, tudi slovo z Aaronom Foxom, športnim direktorjem kluba, je bilo zelo korektno.

Kaj pa napovedi, da so Medveščaku v KHL šteti dnevi?

Slišal sem jih, ko pa sem o njih vprašal predsednika kluba Damirja Gojanovića, mi je dejal, da podpisana triletna pogodba z Gazpromom omogoča klubu še naprej nastopanje v tem tekmovanju.

V Zagrebu so le moteče pretirano pogoste spremembe v kadru, mar ne?

Tako je pač pri Medveščaku postavljena zgodba. Zelo podobno kot na severnoameriških ploskvah v AHL, kjer je ni ekipe, ki ne bi v omejenih proračunih nenehno iskala kar najboljše rešitve.

Kaj pa slovenska reprezentanca, ki vas vedno znova razvedri? Nazadnje v Franciji niste mogli nastopiti, ker ste ravno začeli igrati za KAC, v EBEL pa ni bilo prekinitve tekmovanja.

Seveda sem tudi tako na daljavo navdušeno pospremil nastopa reprezentančnih soigralcev. Zmagi s 6:2 in 4:0 nista od muh in le potrjujeta našo kontinuiteto zadnjih let, v katerih je Francija nenehno v skupini A. Vem, niti domača niti naša vrsta v teh dveh nastopih nista bili popolni, vseeno pa sta bili koristni tudi ti dve preizkušnji.

Se že veseliti februarskega turnirja na Dunaju, kjer ste sicer preživljali zelo lepe dneve svoje hokejske poti?

Ne gre le za Dunaj, sleherni prihod k reprezentanci vlije prav posebno energijo. Razveselimo se skupnih snidenj, selektor Matjaž Kopitar pa nas ohranja na delovni temperaturi, tako da je tudi na ledu naša podoba prav spodobna.

Že razmišljate tudi o svetovnem prvenstvu, maja na Češkem? Kako gledate na ta zahteven, a vendarle tudi pravičen sistem tekmovanja kar sedmih tekem v skupini, po katerem ste prvič igrali pred dvema letoma v Stockholmu?

Prav imate, res je takšno število tekem v eni skupini bolj pravično kot nekoč. V kratkem času se moraš pokazati na visoki ravni. Nazadnje se nam je na Švedskem načrt sesul, ko smo na začetku izgubili tri tekme, pozneje igrali bolje, a prav za konec smo imeli najtežje tekmece. Težava se skriva tudi v tem, da se za nekatere naše igralce klubska sezona konča že dva meseca pred svetovnim prvenstvom, zato se je težko zares ustrezno pripraviti. Bomo pa videli, kako bo letos, ko imamo vendarle drugačen spored od tistega v Stockholmu. Takrat smo imeli iz nastopa v nastop težjo nalogo, zdaj pa so naši tekmeci razporejeni bolj enakomerno.