Tiskane izdaje
Jesenice – Ni še toliko let naokrog, kar je jeseniško-ljubljanskemu hokejskem finalu pripadal eden vrhuncev športne zime na Slovenskem. Po odmevnosti na ravni največjih smučarskih prireditev. Pred današnjim začetkom nove finalne zgodbe (ob 18. uri) pa gre zapisati viden vprašaj ob koncu stavka – koga in v kolikšni meri takšen dogodek sploh gane?
Vsaj bežen odgovor bomo dobili drevi v dvorani Podmežakla, zdaj najlepši ledni areni pri nas, ki pa jo je v tej zimi redno obiskovalo le okrog 500 najzvestejših hokejskih zanesenjakov, kar znaša le slabih 10 odstotkov zmogljivosti tribun. Današnji dvoboj pa bi lahko dvorano vendarle bolj napolnil in oživil doslej v sezoni zaprto legendarno »staro tribuno« na južnem delu pod avtocesto.
Finalni boj za novi naslov državnih prvakov (v letih samostojnosti so jih Gorenjci zbrali 9, Ljubljančani pa 13) se bo začel danes in sklenil nato že v četrtek ob tivolski revanši. Po dveh tekmah bo tako znan zmagovalec sezone, v kateri domačega ligaškega tekmovanja sploh ni bilo, Olimpija je tekmovala v EBEL, druga slovenska hokejska moštva v INL. Resda je hvalevredno, da odgovorni ne pozabljajo prestižne domače lovorike, a vprašljiv je seveda sistem tekmovanja. Pomislekov o vrnitvi slovenskega prvenstva – četudi brez enega ali dveh udeležencev v EBEL – je iz dneva v dan več.
A ključen za prihodnost slovenskega hokeja na želeni visoki mednarodni ravni je vsekakor obstoj Jesenic. Zdajšnje pač delujejo umetno, kar iz pisarne HZS, seveda si kraj izjemne hokejske tradicije zasluži precej več od le ugibanja o zmagovalcu na jesenskih lokalnih volitvah in nato njegovi naklonjenosti igri na ledu!
V Podmežakli danes ne bo šlo za praznik kot nekoč, a vseeno je domače moštvo pod vodstvom trenerja Gorazda Reklja zelo motivirano za skalp favorita. »Seveda smo dosegli prvi cilj ob zmagi v polfinalu, toda s tem še zdaleč nismo končali sezone,« pravi kapetan železarjev Miha Brus.« Za Iva Jana, prvega moža Olimpijine klopi, ni dvomov. »Z izkušnjami iz EBEL kot s kakovostjo posameznikov bomo morali potrditi svojo veljavo,« je prepričan in ob namigu o nenavadnem finalu s po tekmo doma in na tujem dejal: »Ah, prav iz te sezone v EBEL smo vajeni že vseh možnih sporedov – od štirih tekem v enem tednu do zgolj dveh v 14 dneh …«
Finale je doživljal tako v jeseniškem dresu kot tudi v Olimpijinem, povsod je bil priljubljen predvsem zavoljo izjemnih strelskih sposobnosti. »Igral sem precej tudi na tujem, tudi v precej večjih dvoranah, pa tako vročega vzdušja v finalu, kot smo ga imeli nekoč pri nas, ni bilo nikjer. Zato bi prav privoščil novemu rodu, da bi tudi kdaj okusil ta izjemen jeseniško-ljubljanski hokejski prestiž,« je poudaril.
