Tiskane izdaje
Ostrava – Potem ko je selektor Matjaž Kopitar na letošnjem SP zadnjič vodil slovensko hokejsko reprezentanco, bi poslej risi lahko dobili tudi novega kapetana. Tomaž Razingar nam je namreč ob slovesu od Ostrave dejal, da se njegova zgodba na ledu počasi izteka. Napadalec, star 36 let, je po sklepni slovenski tekmi na Češkem govoril o plusih in minusih pri risih.
V slačilnici slovenske izbrane vrste ga očitno ni, ki ne bi bil močno razočaran ob novem izpadu v skupino B – kako zdaj gledate na ta poldrugi teden tekmovanja na Češkem?
Zakaj se je to zgodilo, pravzaprav ne vem, ker smo se priprav in prvenstva lotili enako zavzeto kot ob naših uspehih v preteklosti, vaje so bile podobne, s pristopom ni bilo nikakršnih težav. Res pa je, da se nas je lotila strelska kriza, za katero nismo našli ustrezne rešitve. Priigrali smo si svoje priložnosti in ko jih nismo izkoristili, pač izidi niso bili po naših željah. Prav veliko zamenjav za igralce nimamo, vemo, kako ozka je baza doma.
Povrhu je pri nekaterih adutih tega moštva minilo že precej časa od nastopov visokega tekmovalnega ritma – koliko je to vplivalo na končni razplet?
To težko ocenjujem, predvsem je prezgodaj zdaj iskati krivce. Preprosto smo zabili premalo golov, nismo bili uspešni v trenutkih igre s hokejistom več na ledu, končno oceno razkriva izid. In ta je sad ekipnega učinka, nesmiselno je pri hokeju zdaj govoriti o posameznikih.
Kako pa gledate na dolgi niz slovenskih selitev med dvema kakovostnima razredoma v svetovnem hokeju?
Realno se moramo ozreti, kam sodimo. Vidno je, da se razlike med posameznimi reprezentancami zmanjšujejo, na trenutke smo enakovredni tudi velesilam, a led na koncu vedno razkrije realna razmerja moči.
Je na vas in nadaljevanje prvenstva vplival poraz na prvi tekmi z Belorusijo?
Ne bi se strinjal s tistimi, ki pravijo, da prva tekma ni pomembna. Preprosto je lažje, ko vstopiš v prvenstvo z zmago. Res pa je, da smo imeli v nadaljevanju še precej priložnosti, pa jih, žal, nismo izkoristili.
So bile omembe možnosti za uvrstitev v četrtfinale za to moštvo pretežko breme?
S tem ni bilo prav nič narobe, zgolj dobro je za naš šport, da odmeva v javnosti, da nam mnogi verjamejo, si želijo uresničitev vrhunskih dosežkov. Lahko se zgodi, da je kakšen cilj nerealen, kar pa me ne moti. Moraš razmišljati ambiciozno, verjemite, da zaradi takšnih ciljev v slačilnici nihče ni bil nadut, razmišljanje o četrtfinalu ni bilo krivo za naš neuspeh na tem prvenstvu. Res, ambicije so v športu vedno dobrodošle.
Kako bi sicer ocenili svoj učinek v Ostravi, potem ko ste bili med sezono dolgo brez kluba, nakar ste pri moštvu iz Trenčina ob začetku slovaške končnice staknili poškodbo?
Pri mojih letih je regeneracija iz leta v leto zahtevnejša in traja dlje kot nekoč. Če pa se ozrem k tem dnevom v Ostravi, menim, da smo vsi odigrali korektno, a to je bilo očitno premalo.
Za konec ste le dosegli zmago proti Danski in preprečili črn scenarij brez osvojene točke.
Lahko bi zmagali z večjo razliko, ne bi nam bilo treba trepetati prav do zadnjega. Ta tekma je bila drugačna od prejšnjih, saj smo si priborili več priložnosti od tekmecev. Priznajmo si, da je bilo največkrat obratno, zato smo tudi beležili poraze, ker ti pač kakovostno moštvo na nasprotni strani ne omogoča veliko manevrskega prostora. Ko pa si ga priboriš, ga preprosto moraš kronati z uspehom. Nam se to ni posrečilo, zato se zdaj spet vračamo v skupino B svetovnega hokeja.
Na sklepni tekmi je bilo sicer vaše moštvo zdesetkano, med drugim je tudi stalno št. 1 iz vrat, Roberta Kristana, zamenjal Gašper Krošelj.
Prav vsi trije vratarji, tudi Luka Gračnar, dokler se ni poškodoval, so tu povsem korektno opravili svoje naloge. A dejal sem vam že, ne bi zdaj s prstom kazal na nekoga, pravzaprav to ne sodi v ekipni šport. Hokej je takšna panoga, izid na semaforju vedno pokaže, koliko in kaj si vložil v končni dosežek.
Kakšni bodo zdaj vaši počitniški dnevi?
Moja zgodba na ledu se počasi izteka, kmalu boste izvedeli več o mojih načrtih.
Pa si kaj očitate, da bi s soigralci na SP lahko kaj storili drugače, kajpak z izjemo neučinkovitosti, ki je kar ni bilo mogoče presekati?
Razočaranje med nami je res veliko, predvsem ko pomislimo, da smo imeli skorajda enako ekipo kot lani na olimpijskih igrah. Tam smo bili 7., zdaj se selimo v drugi svetovni razred, s 14. mesta v razvrstitvi mednarodne zveze smo zdrsnili na 16. A lahko se mirne vesti pogledamo v ogledalo. Prvič smo se kandidati za reprezentančni nastop na tem prvenstvu zbrali 15. marca, v tej prijetni družbi sem se kot vedno dva meseca dobro počutil. Jasno, ni ti vseeno, ko željá ne kronaš z dobrim izidom, vseeno pa bo kljub neuspehu v Ostravi to še naprej velika ekipa.
Kako pa gledate na selektorjevo odločitev o odstopu?
Kaj naj vam rečem, škoda. Podobno kot igralci se lahko pogleda v ogledalo, vložil je veliko v naš skupni projekt, trudil se je po najboljših močeh, lahko bi delali skupaj tudi v prihodnje. A to je njegova osebna odločitev, v slačilnici je nismo pričakovali.
Bi bilo slovenski reprezentanci lažje tekmovati sredi zime, kot ste na OI ali pa še leto prej v kvalifikacijah, kot pa ob koncu sezone?
Takšna primerjava je smiselna, verjetno bi ji tako kot marsikateri soigralec lahko prikimal. Seveda je drugače, ko si sredi tekmovalnega ritma. A mi pač ne moremo spreminjati koledarja prvenstva, maj je že tradicionalno namenjen SP, seveda pa lahko vedno znova – glede na omenjeno ozko izbiro igralcev – le upamo, da ne bo poškodb ali pa predolgih tednov za nekatere, ki končajo svoje klubske nastope ter se nato brez tekem najvišje ravni pripravljajo za zahtevne boje med reprezentančno elito.
Ste pogrešali več zahtevnih pripravljalnih tekem?
Nedvomno. Dejansko so bile vse naše tekmice z izjemo Nemčije slabše, a pri izbiri smo omejeni, zato je sleherni odmeven dosežek na velikem tekmovanju za nas vreden spoštovanja. Vedno je dobro, ko igraš proti boljšemu od sebe, tako lahko napreduješ. Tako je tudi v INL, v kateri je večina slovenskih klubov pri dnu. A tako bodo tudi napredovali, naučili se bodo marsikaj, želja po vzponu bo nenehno navzoča. Zato tudi upam, da bodo tisti mlajši igralci, ki nas bodo v prihodnjih letih pri reprezentanci zamenjali, dočakali priložnost za preizkus na močnih pripravljalnih tekmah in bodo tako nared tudi za svetovno prvenstvo.
Ste tokrat zadnjič nastopili za slovensko izbrano vrsto?
Saj se vam dejal, da se moja zgodba izteka, a o vsem boste kmalu bolj natančno seznanjeni …
