Tiskane izdaje
Zgodba o slovenskem hokeju ne sodi med tiste vsakdanje. Mnogim je seveda podobna zaradi vzponov in padcev, a je spet drugačna od primerljivih z ledenih ploskev po drugih državah, ker v letih najhujše domače klubske krize in res izjemno ozke baze piše lepa poglavja v tujini. Nikdar prej kot prav v tej sezoni slovenski hokejisti niso imeli tako vidnih vlog v cenjenih moštvih. Kajti če si Los Angelesa že dolgo ne gre predstavljati brez Anžeta Kopitarja, so zdaj viden skok navzgor uprizorili drugi pomembni aduti: vratar Robert Kristan je pri Pardubicah na za razred višji ravni, kot je bil v olimpijskem letu v Nitri na Slovaškem, povsem drugače je Janu Muršaku od začetka sezone nastopati za sloviti CSKA kot lani za Habarovsk, Žiga Jeglič in Rok Tičar sta uprizorila vzpon s premikom iz nemške lige v KHL.
Zato so bila ob naštetem kot tudi izkušnjah drugih reprezentantov pred prvenstvom razumljiva optimistična pričakovanja tistih, ki na Slovenskem spremljamo hokej. Prvič doslej smo celo iz slačilnice slišali napovedi o možnosti uvrstitve v četrtfinale, na treningih slovenske izbrane vrste je več tujih poročevalcev kot kadarkoli prej, v čeških časnikih beremo tudi o adutih selektorja Matjaža Kopitarja.
Do tu – vse lepo in prav. Toda pogled na lestvico skupine v Ostravi po dveh tekmah razkriva slovensko uvrstitev brez osvojene točke. Jasno, ko igraš proti svetovnim prvakom v hokeju, tudi tu zelo močnim z Iljo Kovaljčukom in Jevgenijem Maljkinom, je aplavza vreden že spodoben boj. Tudi poraz dan prej z Belorusijo ni senzacionalen, tekmica pač nastopa s svojim moštvom v KHL, na ledu ohranja precej daljši niz zmag in samozavest in je pravzaprav doslej na tekmah resne ravni s Slovenijo izgubila le enkrat, v kvalifikacijah za olimpijske igre.
A zelo moteča je bila pasivnost slovenskih hokejistov v prvih dveh tretjinah premiere, ko so nevidni ostali prav prej omenjeni igralci, ki zdaj sicer naši izbrani vrsti ponujajo dodano vrednost. Jasno, nihče ni čez noč pozabil spretnosti s palico in ploščkom, a prihajajoči dnevi bodo odgovorili na največji dvom po ponesrečenem uvodu: je reprezentanca dovolj psihično trdna za odmevne reči? Obnašanje, ustvarjalnost, pristop, ki so jih Kopitarjevi izbranci pokazali pred dobrim letom ob Črnem morju, smo zdaj pogrešali, spomnili smo se tudi nekaterih drugih primerov iz mlajše zgodovine slovenskega športa, ko je breme odgovornosti na velikih tekmovanjih strlo bodisi košarkarje, bodisi odbojkarje, bodisi rokometaše. Svojih nespornih vrlin – mar bi jih drugače drago plačevali v ZDA, Italiji, Španiji ali Nemčiji? – nekajkrat niso uveljavili, četudi so bili tekmeci premagljivi.
Prav v ta razred sodi tudi slovenska premiera v Ostravi. Pred hokejisti je še pet tekem, priložnosti več kot dovolj, a brez zbranosti na tej ravni ne gre. Možgani z jajci, do prihoda »norih krav« pri nas priljubljena jed, pa so prispodoba tistega, kar zdaj potrebujejo risi.
