Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija sredi počitniškega julija še ni doživela takšne predstave na ledu, kot jo bo v soboto na Bledu, ko se bo uradno poslovil od športne poti dolgoletni reprezentančni kapetan Tomaž Razingar. A šlo bo za ekshibicijski nastop, tudi dobrodelni, na tekmovalni prestiž bo treba počakati do septembra in začetka nove sezone.
V tej bo še naprej Olimpija, peto sezono zapored, kot edino slovensko moštvo nastopala v EBEL, tekmovanju najvišje kakovostne in organizacijske ravni v regiji. Kakšna bo njena vloga na ledu, je zdaj še težko ugibati, a z majhnim proračunom 800.000 evrov, krepko najnižjim v 12-članski druščini, prav dobrih obetov vnovič ni. Nekaj radovednosti pa privržencem zeleno-belo barve prinašajo zadnje pogodbe z okrepitvami iz Severne Amerike – že tradicionalno naj bi imeli v vratih Tivolija zanesljivega čuvaja mreže, Jeff Frazee je denimo nazadnje prispeval lep delež k lovoriki Esbjerga na Danskem, tudi zadnji novinec, branilec Jonathan Harty, je bil denimo najučinkovitejši branilec francoskega prvenstva. V obeh deželah so po pristopu k hokeju že zdavnaj prehiteli Slovenijo, gre za deželi prirediteljici naslednjih dveh svetovnih prvenstev, tudi mlajše selekcije tam napredujejo iz sezone v sezono.
Olimpijina pot pa je zanimiva in vedno znova se postavlja vprašanje o dejanski učinkovitosti delovanja. Tivoli namreč že dolgo ni bil poln, od nastopov zmajev v končnici EBEL 2012 (!), delno oživi le v domači končnici in ob obujanju večnih derbijev med zmaji in železarji. In če gre za prve zapisati, da premikov v zadnjih štirih sezonah dejansko ni bilo, gorenjska zgodba zdaj postaja spet zanimiva. Klub je storil korak navzgor z vstopom v alpsko ligo, po proračunu, ki se je zdaj s prejšnjih slabih 300.000 evrov zvišal na 580.000, se približuje državnim prvakom iz Tivolija, jasno je tudi, da prihoda vplivnih uslužbencev iz vrst pokroviteljev, dr. Denisa Manceviča (SIJ) in Blaža Jasniča (Acroni), v upravni odbor jasno potrjujeta organizacijsko ambicioznost, ki jo privrženci spoštujejo, a kajpak jo bodo ocenjevali po učinku na ledu. Zagotovilo premišljenega dela prinaša prihod na trenersko klop Nika Zupančiča, sicer selektorja risov, le seznam igralcev še ne razkriva prav vidne dodane vrednosti v primerjavi z zadnjo sezono, zato je iz sedanjega zornega kota jasno, da želenega boja za vrh v družbi tradicionalnih moštev z italijanskega severa ter avstrijskega zahoda še zdaleč ne bo lahko uresničevati.
V kakšno prihodnost gre slovenski hokej? Veselje prinašajo spoštovanje na tujem do naših vodilnih asov (prvič doslej je Slovenec kapetan moštva v NHL (!), četverica pa ima pomembno vlogo pri svojih delodajalcih v najbogatejšem in posledično najboljšem klubskem tekmovanju na evropskih ledenih ploskvah), zvrhan koš zaskrbljenosti se pojavlja ob izostanku načrtovanih izidov selekcij do 18 in 20 let. Pri slednji nekoč niso bile več daleč sanje, da bi se podobno kot članski rod risov prebila v elitno svetovno skupino, zdaj je od nje tako daleč, da je nihče več niti ne omenja. In če pomislimo, da v jeseniški valilnici izjemnih športnikov prvič v zgodovini nimajo niti v enem starostnem razredu naslova državnih prvakov, je napočil čas za alarm. Razslojevanje različnih struj in očitno izjemna oddaljenost med pisarno članskega moštva ter vodstvom naslednikov železarjev prinašata dolgoročno škodo. Tej pa bi se radi izognili tudi v Celju, osvežitvi prejšnje sezone, kjer je dosedanjega uspešnega predsednika Sandija Sendelbaha nasledil Milan Rajtmajer. Bo tudi on tako kot pred nekaj meseci predhodnik ob pogledu na vnovič polno tribuno prihajal nasmejan v dvorano?
