Tiskane izdaje
Kadar se je pridružil slovenski hokejski reprezentanci, je bil Anže Kopitar, naš zvezdnik iz NHL, med risi tisti, ki je moral iz Los Angelesa do stare celine prestati najdaljšo pot. A zdaj je po tej plati podobno tudi z Robertom Saboličem, slovenskim reprezentantom iz Vladivostoka, obmorskega mesta na skrajnem ruskem vzhodu.
Kar nenavadno je pozno spomladi odmevala novica, da bo Robert Sabolič zapustil Prago. V enem najlepših evropskih mest se je kot hokejist Sparte, zelo cenjenega češkega kluba, imenitno počutil, pogodbo je imel še za naslednjo sezono. Seveda mu je selitev v KHL, v tem najmočnejšem tekmovanju na ledu stare celine še ni igral, predstavljala prav poseben izziv, seveda pa si niti v sanjah ni mislil, da ga bo pot iz češke metropole odpeljala kar 8000 kilometrov zračne razdalje na vzhod. Jeseničan je postal eden od adutov Admirala iz Vladivostoka za novo sezono KHL.
»Uf, to je daleč, zelo daleč,« se je kar nasmehnil in se spomnil dolge poti od svojih novih delodajalcev do pripravljalnega zbora v domovini in nato še prihoda na olimpijski kvalifikacijski turnir v Minsk. Odločitev o selitvi ni lahka, še zlasti ko se je kot hokejist uveljavil v očarljivem mestu ob Vltavi, kjer je hokej že od nekdaj izjemno priljubljen: »Res mi Praga ostaja v lepem spominu, le upam, da se bom tja še vračal, tudi temno rdeči dres Sparte bi rad še kdaj oblekel. Vse je bilo vrhunsko, le naslova nismo osvojili. Pa smo mu bili zelo blizu,« se je spomnil zadnjega poraza v finalu češkega prvenstva z Libercem, po katerem je nato sredi tekmovanja skupine B okrepil slovensko reprezentanco in ji takrat pomagal na poti vrnitve med svetovno elito. V Minsku pa je zgodba drugačna – od prvega dne je z moštvom, resda pa je tu konkurenca tujih tekmecev še bolj ostra kot spomladi na Poljskem. »A prav težko sem že čakal snidenje z reprezentančnimi soigralci. Pogrešal sem jih. Vemo, kako močan moštveni duh in prijateljstvo sta se prepletla med nami v zadnjih letih. Ko pa si s klubom tako daleč, na povsem drugem koncu sveta, so takšna srečanja še bolj prisrčna kot ponavadi,« je poudaril član udarne reprezentančne naveze z Žigo Jegličem in Rokom Tičarjem.
Oba omenjena sta že dodobra spoznala razširjeno rusko prvenstvo, najmočnejše hokejsko tekmovanje v Evropi, Sabolič se je skupaj z menedžerjem za veliki korak odločil pred to sezono. »Kot sem vam dejal, mi je bilo v Pragi res imenitno, a preprosto sem se hotel preizkusiti na še višji hokejski ravni. Kar zadeva postavitve v obrambi, je KHL bolj kakovostna kot elitno tekmovanje na Češkem, o tem sem se hitro prepričal. Bilo je še nekaj ponudb, z menedžerjem so si sledili pomembni pogovori, na koncu sva se res odločila za najbolj oddaljeno, iz Vladivostoka. Ne nazadnje je bila moja pogodba pri Sparti še veljavna, a so se na oddaljenem vzhodu odločili za odkup,« ni pozabil povedati naš reprezentant, ki se je znašel v ambicioznem okolju: »V prejšnji sezoni se je to moštvo uvrstilo v končnico, zdaj so me seznanili, da bi bilo to dobro nadgraditi, torej izločiti najmanj enega tekmeca, če ne kar dva …«
Pri moštvu s skrajnega ruskega vzhoda so trije tujci: ob Jeseničanu, ki bo čez dva tedna praznoval 28. rojstni dan, še Latvijec Oskars Bartulis in Američan Blum Jonaton. »Z njima se tudi najbolje razumem. Preživljamo skupaj prosti čas, v slačilnici se pogovarjamo. Z domačimi igralci nimam prav pristnega stika. Držijo se bolj zase, preglavice mi povzroča tudi ruščina. Pisavo zdaj obvladam, nekaj razumem, a daleč od tega, da bi mi šlo gladko. Ker govorim slovensko, hrvaško in češko, mi je zdaj še en slovanski jezik povzročil zmedo. Bomo videli. Če mi bo šlo, bo dobro, če pa vseh ovir ruskega jezika ne bom premagal, si zato ne bom pulil las,« je dejal o svojem jezikovnem labirintu napadalec slovenske reprezentance, ki pa nad urejenostjo kluba in mesta nima pripomb: »Obiskovalci tekem morda niso brezhibni poznavalci hokejske igre, a lepo nas spodbujajo. Tudi mesto je spodobno, bivam sam, med središčem in dvorano. Privajanje v povsem drugačnem okolju od tistega, ki sem ga bil vajen v srednji Evropi, ni preprosto.« Tako so tudi prehranjevalne navade drugačne, ni več niti čeških cmokov niti slovenske goveje juhe. »V Vladivostoku pa uživam v ribah. Te so vedno znova sveže in prav okusne,« je še sklenil v pričakovanju nadaljevanja olimpijskih kvalifikacij in nato vrnitve na oddaljeni vzhod …
