Od pomladi 2012 le še strm padec proti dnu

Ljubljana – Pogled na hokejski Tivoli je spet žalosten. Blagajna je prazna, igralci kot žejni v puščavi čakajo na izplačila, najzvestejši navijači se soočajo s spoznanjem o še enem hitrem slovesu od sezone edinega slovenskega moštva v EBEL. Če bi se pod avstrijsko sezono vrnili Jeseničani, bi najbrž tudi zmaji oživeli, a zgodba je že tako ali drugače prav mučna.

Februarsko-marčni dnevi iz leta 2012 niti niso tako oddaljeni. Takrat so hokejisti Olimpije nazadnje do vrha polnili tribune domače dvorane, obenem tudi privabljali radovedneže po tujini, nadvse spodobno igrali v končnici in povrhu še dvignili hokejsko temperaturo na Slovenskem v pričakovanju prvenstva skupine B, ko so se nato risi pred 10.000 vznesenimi privrženci v Stožicah uvrstili med najboljše na svetu.

Ljubljanski klub pa je od tiste uspešne sezone 2011/12 in nastopa v avstrijskem polfinalu (povrhu je izgubil proti poznejšim prvakom iz Linza) drvel le še navzdol. Občasni prebliski z gostovanjem Jana Muršaka ali odmevnimi tekmami na starem Plečnikovem štadionu za Bežigradom kot tudi v znamenitem amfiteatru v Pulju niso ponudili močnejše iskre, hokejisti v zeleno-dresih so že dolgo na dnu razširjenega avstrijskega prvenstva. Tako so tudi letos po 44 tekmah morali štartati brez nagradnih točk v kvalifikacijski del, v katerem so nato pravzaprav imenitno štartali s skalpom vodilnih Beljačanov, a hitro je ostalo zgolj pri tem uspehu. Tudi sinoči so na Madžarskem doživeli poraz (2:5), devetič zapored, z doseženima goloma so vsaj prekinili strelsko sušo z zadnjih dveh tekem.

Kako naprej? Na tribunah vztraja le še peščica zvestih privržencev, hokejski dogodki v Ljubljani že dolgo nimajo več širših razsežnosti. Ni več niti izgovorov, češ da občinstvo »požirajo« tekme v Stožicah, saj niti tam več ni odmevnih košarkarskih ali odbojkarskih večerov s tekmovalnimi uspehi domačih moštev na visoki mednarodni ravni. Marko Popovič, predsednik zmajev, bo, kot je napovedal že pred kratkim v obširnem pogovoru za naš časnik, vztrajal pri igranju moštva v EBEL, drugače si hokeja na profesionalni ravni v Ljubljani sploh ne predstavlja več.

Občinstvo je sicer že izžeto od neizpolnjenih pričakovanj, kakovost igre je daleč od želja, v zadnjih predstavah pravzaprav ne kaj prida višja od tiste v končnici INL. Tam gre še vedno za tekmovanje slovenskih amaterskih moštev z bolje urejenimi iz Avstrije, med katerimi pa večina nima ne volje ne sredstev za vstop v opevano EBEL.

Slednja je v nekaj letih postala dober tržni produkt, gledalcev je v avstrijskih dvoranah iz sezone v sezono več, po kriterijih kakovosti so Salzburgu, Vienni ali Linzu najbližje hokejisti iz Znojma s češkega juga, po polnih tribunah pa zanesenjaki iz Szekesfehervarja na Madžarskem. Ljubljanski klub je tako po prvi plati kot tudi drugi zelo daleč od konkurence. Resda je zdaj naša reprezentanca močnejša od avstrijske, saj kakovost prinašajo slovenski igralci iz Moskve, Bratislave, Prage, Chomutova, Pardubic, francoskih mest, kjer rdeče-belo-rdečih preprosto ni. Ti so dobro in predvsem redno plačani v domovini, v ligi sicer najvidnejše vloge večinoma pripadajo severnoameriškim okrepitvam. Za te pa v Ljubljani ni več denarja.

Ko gre za pogled iz zornega kota zadnjeuvrščenega kluba v EBEL, bo zdaj sploh najpomembneje obdržati že domače jedro, mu nakazati zaslužek pred končnico slovenskega DP, drugače bo nad Tivolijem spet megleno. Izhod pa je iz sedanjih razmer zelo oddaljen. In vprašanje je, ali je hitro dosegljiv zgolj zavoljo štirih ali šestih derbijev, kolikor bi jih bilo na sezono več kot zdaj, če bi v EBEL imeli – kot med letoma 2007 in 2012 – tako Olimpjo kot tudi Jesenice.