Olimpija ima toliko potenciala, kot ga dolgo ni imela

Ljubljana – Konec dober, vse dobro, pravijo. Pa ni. Ivo Jan je hokejsko barko Telemacha Olimpije zanesljivo popeljal do 14. naslova najboljšega v samostojni Sloveniji, toda nekdaj odlični napadalec, ki je po slabem vstopu v sezono na trenerskem stolčku zamenjal Bojana Zajca, je dan po naslovu že prekrižal Olimpijino zgodbo.

Je dan po šampionskem večeru in vašem 39. rojstnem dnevu padla odločitev o vaši prihodnosti?

Nihče v klubu ni dal pobude, spodbude ali kar koli že, da bi se pogovorili o nadaljevanju sodelovanja. Predvidevam, da imajo že druge rešitve. Seveda tudi nisem križem rok čakal na Olimpijin klic in sem preko svojega zastopnika prihodnost že usmeril v tujino. Zanima me trenerski posel v urejenem hokejskem okolju, pri čemer bi rade volje sprejel tudi delo z mlajšimi kategorijami. Dobro se počutim v vlogi trenerja mladih, v Ljubljani pa se ne vidim več.

Čigav klic ste pričakovali, mar predsednice Ditke Maučec ali direktorja Matjaža Seklja?

Saj se ve, vse niti vleče Sekelj. Priznam pa, da so razmere pri Olimpiji ušle iz nadzora. Želim si, da bi se čim prej uredile.

Rahlo kaotično sezono ste vendarle speljali brez hujših prask. Pa je v takšnih razmerah, ko tekmecev doma tako rekoč ni, šampionska zvezdica lahko razlog za zadovoljstvo?

Vesel sem, da je sezone konec, vesel sem, da smo jo končali tako, kot so vsi pričakovali, in seveda sem vesel prve lovorike v svoji prvi sezoni v vlogi samostojnega trenerja. Prve nikoli ne pozabiš, pravijo. Sezona je bila naporna in dolga, veliko sem se naučil. Zmagati je treba, ne glede na to, kdo je tekmec.

Je Olimpija sploh še profesionalen klub?

Igralci s strokovnim štabom smo bili profesionalci brez plačila. V tem letu še nismo prejeli plače, zato sem tudi navdušen nad fanti, ki so vztrajali do konca. Glede na okoliščine nič ni bilo tako samoumevno. Mi smo morali zmagati, pritisk je bil velik.

Ampak Jeseničani so bili v primerjavi z vami vendarle le dobro organizirana rekreativna ekipa ...

Formalno smo igrali za plače, ki jih nismo dobivali, Jeseničani so vedeli, da igrajo za dušo in ne za denar. Skupno nam je le to, da nihče nima denarja.

Ste iz strokovnega kota že potegnili črto pod sezono?

Zadovoljen sem, dosegli smo načrtovano. Ni le naslov tisti, ki šteje, pomembnejše je, da so mladi dobili priložnost in jo tudi izkoristili. To je dobra plat pomanjkanja denarja, saj bi v normalnih okoliščinah bili na stranskem tiru. Ironija je, da bi bilo podobno tudi z menoj, najbrž tudi ne bi dobil priložnosti, če bi bilo vse tako, kot naj bi bilo. Igrali smo hokej, kot sem si ga zamislil. V ospredju so bili mladi igralci, zato sem poskušal uveljaviti sistem igre, pisan na njihovo kožo. Poudarek je bil v obrambni igri z aktivnejšo vlogo v srednji tretjini. Mlajši igralci so eksplozivnejši in se lahko bliskovito preobrazijo v napadalce. Toda temelj je disciplina, zato smo potrebovali kar nekaj časa, da so se pri igralcih prijele moje zamisli in da smo teorijo na ledu spremenili v prakso.

Bili ste eden Zajčevih sodelavcev, nato ste ga zamenjali. Pomenljivo, mar ne?

Morda, ampak imam čisto vest. Za Bojanovim hrbtom nisem počel ničesar takšnega, kar bi mi lahko zameril, in tudi upam, da mi ni. Najin odnos je odličen, normalno sodelujeva in se veliko pogovarjava. Celo več kot prej. Vem pa, da je bil pod hudim pritiskom.

Kakšna je vaša zapuščina?

Ni moja, marveč je celostna in je zelo pozitivna. V tej ekipi je toliko potenciala, kot ga v Ljubljani že dolgo ni bilo. Če bi to lahko peljali naprej in z ustreznimi ljudmi, bi dobili zelo kakovostno jedro igralcev, ki bi imeli dolga leta vodilne vloge tako v klubu kot v reprezentanci. Miha Verlič, Ken Ograjenšek, Žiga Pešut, Gregor Koblar, Jure Sotlar, Žiga Grahut, Miha Pesjak ... imajo strahovit potencial in so prihodnost slovenskega hokeja. Trdim, da so mladi napredovali in zadovoljen sem tudi s svojim delom.

Kakšna je sploh prihodnost slovenskega klubskega hokeja? Je liga EBEL, preko katere se je vendarle dodobra izbrusila večina zdajšnjih reprezentantov na čelu s Tičarjem, Jegličem in Saboličem, še razvojna ali bi bilo treba razmisliti o nekakšni domači ligi?

Liga EBEL je dobrodošla za slovenski hokej, toda upoštevati je treba nacionalni interes. Ne smemo si dovoliti, da bi bili domači igralci zapostavljeni, da bi tujci odžirali mesto v ekipi. Enajst, dvanajst tujcev v slovenskem klubu, to je bila katastrofa, ki bi jo morali že v kali zatreti.

Toda prosti trg delovne sile omogoča tudi našim igralcem, da se lahko preizkusijo v tujini?

To je dobra plat, ampak žal je slaba ta, da slovenske igralce v Avstriji, kjer ščitijo svoje, premalo spoštujejo. Ampak mi ne tekmujemo z Avstrijci, marveč s Kanadčani, Američani in to bitko smo že vnaprej izgubili. Zato je prva zahteva, da doma omogočimo našim upom čim boljše možnosti za razvoj. Olimpija je v tej sezoni dala najboljši odgovor na vprašanje, kaj se zgodi, če zaupaš svojim igralcem.

Risi so navdušili v Sočiju, v Južni Koreji se bo pisala pomembna zgodba. Se Sloveniji lahko ponesreči vrnitev med najboljše?

Druge možnosti in izbire ni, Slovenija se mora vrniti v skupino A. Kljub vsemu bo v Koreji igrala večina olimpijcev, ampak zavedam se tudi tega, da naloga ne bo lahka.

Po vaših žilah teče gorenjska kri. Mar na Jesenicah res ni mogoče najti skupnega jezika niti, ko gre za simbol, kot je hokejski klub? Ste Gorenjci res tako nemogoči, da ne morete stakniti glav, pozabiti na zamere in klub vrniti na zemljevid z velikimi črkami?

Gorenjec sem, hokejsko sem odraščal na Jesenicah, ampak s klubom nimam nič že od 18. leta. In z nikomer nisem v sporu. Morda tudi zato, ker sem odkrit in povem, kar mislim. Drži pa, da je gorenjska trma težavna in je sprla ljudi. Za dobro hokeja bo treba pozabiti na zamere iz preteklosti. Jesenice morajo imeti profesionalen hokejski klub.