Pilates in tek v mivki za spokojno in mirno zimo

Bled – Karavanški velikan Stol se je že več ur nastavljal soncu, podobno tudi številni kopalci v bližnji Zaki. A preden cesta zavije proti omenjenemu delu ob Blejskem jezeru, znanemu domu veslačev, se Anže Kopitar, športnik Slovenije 2012, ustavi na štadionu in tam opravi dnevni trening zahtevnih poletnih priprav. Med našim obiskom je bil v svojem tretjem blejskem tednu.

Kajpak je športnik najvišjega razreda v svoji panogi vajen garanja in znoja. Ko pa na vso moč opravlja šprinte v mivki, v kateri se mu že za začetek noga pogrezne do gležnjev, teče iz njega kot za stavo. Zadihan je, kot bi bil v končnici ene najzahtevnejših tekem v NHL. A oče Matjaž, že šest let trener med Anžetovim poletnim bivanjem v Sloveniji, ki je vse prej kot počitniško, s svojo uro ob mivki ne popušča, kajpak pa tudi hokejist – zavedajoč se pomembnosti brezhibne telesne priprave za sezono – ne išče bližnjic na to vroče blejsko dopoldne. Nebo nad Stolom dejansko ponuja pravljično podobo, v sosednji Avstriji takšne dneve označujejo s »cesarskim vremenom«.

Nogometaši Galatasaraya, najbolj cenjeno gostujoče moštvo na Bledu, uživajo v gorenjskem miru daleč od istanbulskega živžava, vadijo na igrišču v bližnjih Lescah. Na blejskem štadionu pa ob najbolj znanem slovenskem prebivalcu Los Angelesa srečujemo tudi smučarske tekače, alpske smučarje in še nekatere, ki podobno kot Kopitar na atletski stezi, napravah in zelenici nabirajo moči za dolgo tekmovalno zimo.

»Vedno ko je Anže iz Slovenije prišel na septembrsko testiranje pred novo sezono NHL, je bil v Los Angelesu med tremi najbolje pripravljenimi,« upravičeno ponosno pove oče najboljšega slovenskega hokejista, sicer selektor risov, in pristavi, da so prvič delodajalci še ugibali o učinkovitosti poletnih kondicijskih priprav v Kopitarjevi domovini, zdaj pa ga o tem nihče več ničesar ne sprašuje. Verjamejo učinku na ledu, po tem pa je slovenski as v nepozabni šampionski sezoni moštva Los Angeles Kings prekašal številne akterje – bodisi pri svojem moštvu bodisi v vrstah tekmecev. »Če se ozrem le k tej sezoni in tisti prejšnji, ko smo se veselili Stanleyjevega pokala, se spomnim na več kot 200 odigranih tekem, saj sem igral še na Švedskem, po dolgem času dočakal tudi nastop za slovensko reprezentanco. Vse skupaj je bilo naporno, a sleherna zmaga ti poplača trud. Seveda bo za vselej ostal posebej v spominu naslov zmagovalcev NHL, a končni pogled na zadnjo sezono sploh ni slab – uvrstili smo se v konferenčni finale, pa v njem izgubili proti poznejšim prvakom. Vem, vključno z menoj nismo bili na ravni prejšnje sezone, a tako je pač na ledu NHL. Ni dvoma, Chicago in Boston sta si zasluženo priborila veliki sklepni dvoboj končnice,« se je ozrl naš zvezdnik v prvem pogovoru za Delo po tisti junijski novinarski konferenci ob vrnitvi iz ZDA, ko ni bilo jasno, kdo bo letos osvojil Stanleyjev pokal, obenem pa takrat še ni bilo zanj sanjske novice o prekinitvi NHL med olimpijskimi igrami v Sočiju …

Zdaj je tako pred njim še zadnja uresničitev športnih sanj – olimpijski nastop. »Seveda ne morem vedeti, kako je nastopiti na takšnem turnirju, ker me tam še ni bilo, a kot sem od mnogih slišal, da je imenitno biti član olimpijske družine, se že prav veselim zime 2014,« so mu po poltretjo uro dolgem treningu misli ušle že ob Črno morje: »V skupini bomo z Američani, Rusi ter Slovaki in tako bom srečal številne znane obraze. Moj soigralec iz Los Angelesa Jonathan Quick je denimo kandidat za št. 1 med ameriškimi vratarji, tudi z dvema ruskima hokejistoma sem v slačilnici Kraljev (Frolov in Vjačeslav Vojnov, o. p.), nekoč pa sem igral s slovaškima reprezentantoma Michalom Handzušem in Lubom Višnovskym.« A naš vodilni zvezdnik lednih aren se ne veseli poti v Soči le zavoljo dvobojev s sedanjimi in nekdanjimi soigralci: »Ne, posebno veljavo ima pač spoznanje o družini. Oče je selektor, mlajši brat Gašper je član moštva, ki si je priborilo te olimpijske igre. Si lahko predstavljate, kako lepo bi bilo čez 20 ali 25 let razlagati, da sem se z očetom in bratom veselil nastopa na olimpijskih igrah?«

Po Stanleyjev pokal

A pred odhodom v Soči, februarja prihodnje leto, ga čakajo še jesenski izzivi v NHL. Tudi zato se mora v teh dneh kar najbolje pripraviti in tako ničesar ne prepušča naključju: »Dan je načrtovan do potankosti. Dvakrat na teden delam vaje iz pilatesa, gospa Irena poskrbi, da bi se takrat kar najbolje razgibal, utrdil hrbtne in trebušne mišice. Hvaležen sem tudi Borisu Pretnarju, nekdanjemu reprezentantu, da mi omogoči vadbo v telovadnici svojega centra v Lescah. Ponedeljek in sredo označujem z atletskimi prireditvami, saj je takrat trening namenjen predvsem zakonitostim kraljice športov.«

Med atletskim treningom pa so videti najbolj naporni šprinti v mivki. »V Los Angelesu smo pogosto tekli po peščeni plaži, zdaj pač doma z očetom improvizirava podoben trening na igrišču odbojke na mivki,« poudari, ob tem pa oče-trener omeni, da je vadba v mivki za 30 odstotkov zahtevnejša od tiste na tartanski stezi. A motiv, novi napad na Stanleyjev pokal, je izjemen: »Šele takrat, ko se posloviš od končnice, spoznavaš bolečino.«

Lanskega poletja s številnimi sprejemi in tudi logističnimi izzivi zlepa ne bo pozabil, letos se je poročil. »Punce vedno sanjajo o poroki, fantje pa, kako se bomo veselili pokala. Slednje sem doživel, zdaj pa tudi, kako lepo je na poroki. Boljše pravzaprav ni moglo biti,« je še dodal v sproščenem polurnem pogovoru profesionalec visoke ravni in ambasador Slovenije, kakršnega ni onstran Atlantika …