Polet: Kopitar je nadgradil vse dosežke slovenskega športa

Anže Kopitar je z osvojitvijo Stanleyevega pokala in z vlogo, ki jo je odigral, dosegel največji uspeh slovenskega športa.

Objavljeno
26. junij 2012 13.58
Posodobljeno
27. junij 2012 09.00
Jaka Lucu, Polet
Jaka Lucu, Polet

Hank v Mojstrani je bil le nežno, komaj vidno prekrit s snegom. Z Juretom Koširjem sva sedela v dnevni sobi družinske hiše Koširjevih, se pogovarjala in se počasi odpravljala na derbi lige Ebel med Jesenicami in ljubljansko Olimpijo. Bilo je proti koncu leta 2007.

In bil je velik dan za slovenski hokej, vsak večni derbi je velik dan za slovenski hokej. Pogled skozi okno dnevne sobe se je ustavil na vlečnici, na tistem hanku, ki je bil nežno, komaj vidno pokrit s snegom. Pogled skozi dnevno okno Koširjevih ni imel druge poti, smučanje je bilo tam, dano, podarjeno, naravni ekosistem za smučarja, ki je kasneje postal prvi moški smučar v samostojni Sloveniji z olimpijsko kolajno in seveda še vedno edini, ki se je ob koncu sezone med najboljše tri uvrstil tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala. Vsi njegovi uspehi so bili ustvarjeni med igro, na domačem hanku, v Mojstrani. V naravnem ekosistemu, v katerega se je rodil.

Anže Kopitar, zmagovalec lige NHL, je imel podobno zgodbo, dogajala se je nekaj kilometrov stran, v Hrušici. Ded in oče sta mu za domačo hišo naredila ledeno ploščo, ko mu je bilo komaj tri leta. Led za hišo je bil njegov planet, brez omejitev, Kopitar je drsal in preigraval, sam, tako bi to ocenil površni opazovalec, toda deček je imel soigralce in nasprotnike in gledalce, Kopitar je finale lige NHL že zdavnaj odigral. In ga osvojil. Na domači ledeni plošči v Hrušici, ko je bil deček. Potem je samo hodil po stopinjah, ki si jih je kot deček tlakoval v glavi, vsaka stopinja je prinašala nov izziv, večji pritisk, večjo odgovornost in tudi bližino velikega zmagoslavja. Z vsemI je opravil kot mojster.

V prvi polovici leta 2012 sem imel privilegij sodelovati pri ustvarjanju dokumentarnega filma o Zlatku Zahoviču. Kot deček je vedel in vsi okoli njega tudi, da je nevsakdanje nadarjen za nogomet. Da je hvaležen lastni odločitvi, da se je intuitivno odločil za nogomet, je dejal Zahovič. In da mu je bilo takoj jasno, da bo preboj, da bo pretvorbo ambicije v izjemno energijo, ki ga je nosila skozi evropske velikane in ga preprosto postavila za vodjo slovenske reprezentance, moral v tujino. Zgodaj. Čimprej. Da bi lahko razprl krila, dal ustvarjalnosti prosto pot.

Celotni članek preberite na www.polet.si ali kliknite TUKAJ.