Polovičarstva ne pozna, zato je uspešen

Minsk – Tako tujcem na prizorišču olimpijskih kvalifikacij kot tudi domačim poznavalcem bodo po koncu najbolj v spominu ostali Anže Kopitar, vratar Gašper Krošelj in četverica igralcev iz KHL. A izjemen delež k novemu uspehu nedvomno pripada tudi selektorju Niku Zupančiču.

Ko se je maja 2015 na Češkem, ob izpadu slovenske reprezentance iz najvišjega svetovnega razreda, Matjaž Kopitar odločil za odhod s selektorskega stola, na katerem je bil od pozne jeseni 2010, je bil predsednik zveze Matjaž Rakovec prepričan, da kaže še naprej vztrajati po dotlej začrtani poti – torej brez revolucionarnih zasukov in iskanja strokovnjakov na tujem. Na mizo je postavil ponudbo Niku Zupančiču, prvemu Kopitarjevemu sodelavcu, izjemno študioznemu in umirjenemu trenerju. Resda takrat še brez pretiranih izkušenj na samostojni trenerski poti, a že ko je amatersko moštvo Jesenic tik pred tem SP 2015 popeljal k naslovu najboljšega v državi, je bilo jasno, da mu občutek za vodenje igralcev, analizo tekmecev in utemeljene odločitve nikakor ni tuj. Že to, da Rakovčeve ponudbe nikakor ni hotel sprejeti takoj, temveč je o njej kot tudi svoji prihodnosti temeljito razmislil, razkriva, da nikakor ni hotel polovičarstva, temveč bo tudi tej novi nalogi, če se je bo lotil, pristopil zelo resno. In tako se je nato tudi zgodilo. Po nekaj tednih je prikimal novemu izzivu, začel pripravljati močno zdesetkano selekcijo za napad na vrh skupine B, se ga v Katovicah s svojimi risi razveselil, nato pa slovensko javnost in zlasti poznavalce hokejske igre še bolj navdušil v zadnjih dneh ob drugi zaporedni uvrstitvi reprezentance na olimpijske igre.

Iz kadra, v katerem ni bilo poškodovanega Davida Rodmana, kakšna vloga pa bi lahko pripadla tudi Boštjanu Goličiču, Roku Pajiču, Žigi Pavlinu, Andreju Tavžlju in še komu, je iztisnil zelo veliko, pravilno razdelil vloge, se imenitno pripravil na tekmece – Poljake, Dance in Beloruse. »Kar težko je takole strniti vse vtise na hitro. Glave so še vroče, a vseeno mi ni težko oceniti, da je ta nova uvrstitev na olimpijske igre izjemen dosežek za slovenski hokej. Za marsikoga je pravzaprav ta uspeh že kar nepredstavljiv, seveda ni bilo lahko zmagati sredi Minska,« je ob odhodu iz beloruske metropole poudaril selektor in prikimal mnenjem o prav konkurenčni podobi slovenske igre. Seveda je za konec najbolj ostala v spominu tekma z Belorusijo, na kateri so risi že od uvodnih minut delovali zelo zbrano, odločno in z jasnim ciljem končnega prvega mesta na turnirju.

»Zelo dobro smo se pripravili na belorusko reprezentanco, vesel sem, da so igralci do potankosti spoštovali navodila, kot pravite, je bila res ta želja po uspehu opazna že od prvih minut,« je najprej dejal ob razmišljanju o tekmi Zupančič in nadaljeval: »Pristop smo kronali z goloma, vem, tudi prejeli smo pozneje dva, a preprosto ni bilo časa za kakšen preplah. In sploh smo si v zadnji tretjini priigrali več priložnosti kot gostitelji, tudi v podaljšku, ki je pač ob razmerju treh proti trem prav poseben, smo bili povsem konkurenčni.« Toda odločitve v vročem ozračju arene pred več kot 15.000 gledalci ni bilo niti po 60 minutah niti po podaljšku. Pri kazenskih strelih je Zupančič poslal na led Roberta Saboliča, Anžeta Kopitarja in Roka Tičarja. »S sodelavcema v strokovnem štabu, Alešem Burnikom in Gabrom Glavičem, smo si bili hitro enotni, ko je bilo treba odločati o izvajalcih in njihovem vrstnem redu,« je povedal selektor in se le nasmehnil ob namigu, da tako majhnega štaba ni imela niti ena tekmica. Potrdil je sicer, da se mu bo kmalu, že novembra na blejskem turnirju, pridružil Edo Terglav, vrsto let igralec in zdaj trener v francoskem prvenstvu. Njegove izkušnje bodo dragocene nato maja v Parizu, saj bo razmere na prizorišču poznal zelo dobro, povrhu bi utegnila biti ena od ključnih tekem risov za tako želeni obstanek v najvišjem razredu prav tista z gostitelji.

S Francijo, kot tudi z Latvijo in Belorusijo, bo Slovenija igrala na omenjenem naslednjem turnirju, gre za tri članice svetovne hokejske elite, res pa bodo vse tri – drugače kot naša vrsta – olimpijske igre spremljale od doma. »Verjamem, da bo ta naš uspeh v Minsku pritegnil gledalce na Bledu, želim si dober in kakovosten preizkus pred nadaljevanjem sezone,« je še dodal Zupančič, se razveselil vidnega vzpona Slovencev v KHL in si tudi zaželel, da bi tisti, ki še nimajo klubov, končno podpisali nove pogodbe. A najprej ga zdaj čakajo naloge na klubski ravni. Z reprezentančne klopi se bo preselil na jeseniško, v petek bo v Podmežakli generalka sezone – večni derbi z Olimpijo.