Pred 15 leti evforija, zdaj pa preplah v parlamentu

Ko napoči maj, se po najbolj vznesenih hokejskih deželah stare celine mnogi zdrznejo: zdaj je čas za svetovno prvenstvo. Spomini se prepletajo s pričakovanji, tako je tudi v teh dneh na Slovaškem, kjer zlepa ne morejo pozabiti pomladi 2002 – pred petnajstimi leti je ta dežela osvojila naslov najboljše na svetu. Zdaj vznesenosti v slačilnici očitno ni več. Moštvo bo prvič igralo brez akterjev iz NHL!

Časi, ko so slovaškim hokejistom pripadale vodilne vloge pri posameznih moštvih onstran Atlantika, se oddaljujejo. Nekoč jih je bilo v najmočnejši ligi na ledenih ploskvah prek 30, danes jih je trikrat manj, a vsaj nekateri še vedno uživajo spoštovanje poznavalcev-navijačev, predvsem Marian Hossa (Chicago), Zdeno Chara (Boston) in Marian Gaborik, Kopitarjev soigralec iz Los Angelesa. Prav za to trojico je sezone v Severni Ameriki že konec, a v Kölnu, kjer bo Slovaška v petek odprla prvenstvo proti Italiji, je ne bo; tako kot tudi drugih adutov te zaprisežene hokejske dežele, ki si služijo kruh v NHL. Povrhu so vabilo na reprezentančni zbor zavrnili tudi nekateri najbolj prepoznavni obrazi domačega ligaškega tekmovanja.

Kakorkoli, ko se navijači od Bratislave do Košic na skrajnem vzhodu dežele pod Tatrami spominjajo sanjske zgodbe izpred 15 let – takrat so Miroslav Šatan, Peter Bondra, Žigo Palffy in druščina preskakovali oviro za oviro, v göteborškem polfinalu osupnili domačo Švedsko, nato pa še v boju za zlato favorizirano Rusijo –, se jim na obraze nariše nasmeh. Zdaj, poldrugo desetletje pozneje so jezni in razočarani, ker bo vsaj na papirju sedanja slovaška reprezentanca slabša od katerekoli doslej, odkar je leta 1996 prvič nastopila samostojno na SP v hokeju. Nekaj izjemnih asov je imela ta dežela tudi v letih skupnega bivanja s Češko, a na ledeni ploskvi njen delež ni bil tako viden kot denimo na evropskem prvenstvu v nogometu 1976, ko je predstavljala več kot dve tretjini udarne šampionske enajsterice ČSSR.

Politika močnejša od dveh nekdanjih asov

Tako je hokejska Slovaška po dobrih dveh desetletjih dočakala dan, ko v svojih reprezentančnih vrstah ne bo imela niti enega aduta iz Severne Amerike. Največ se jih je pod belo-modro-rdečo zastavo zbralo za SP 2003, takrat je bilo kar 16 igralcev iz NHL (Slovaška je po zmagi v malem finalu s Češko osvojila 3. mesto), na prvenstvu z lovoriko je tedanji selektor Jan Filc zbral 11 adutov iz elitnega severnoameriškega tekmovanja, na lanskem prvenstvu v Rusiji so slovaške barve branili štirje igralci iz klubov NHL. A že takrat se je zgodba začela kuhati, prek roba vrelega lonca pa je voda jeze in nezadovoljstva ušla letos.

Izbira selektorja Zdena Cigerja marsikomu med hokejisti ni bila všeč, a v prejšnji sezoni so nekateri to še požrli, ko pa nato pomladi pred enim letom ni bilo želenih sprememb, torej da bi v vrh zveze prišla Richard Lintner in Miroslav Šatan, je bilo že na dlani, da najboljših slovaških igralcev ne bo na največjem hokejskem tekmovanju predolimpijske sezone. Omenjena nekdanja reprezentanta, oba tudi svetovna prvaka iz Göteborga 2002, takrat nista bila dovolj močna za boj z dolgoletnimi funkcionarji pri zvezi pod vodstvom Igorja Nemečeka. Tega je res pozneje nasledil Martin Kohut, 45-letnik iz Michalovec, kraja blizu državne meje z Ukrajino, napovedal sodelovanje tudi z asi iz NHL, a načrta očitno ni uresničil.

Že med sezono so se širile govorice o gluhem telefonu med Tatrami in severnoameriškimi mesti, vseeno pa si novi predsednik ni mislil, da se bo že v svoji premierni sezoni znašel pred tako visoko oviro. In če se ni posebej jezil na poškodovane Tomaša Tatarja, Andreja Meszarosa, Mareka Viedenskega, Gaborika in še nekatere z objektivnimi zdravstvenimi težavami, mu nikakor ni bilo vseeno, ko so uveljavljeni Hossa, Chara ter Ladislav Nagy in Tomaš Surovy sporočili, da jim utrujenost ne dovoljuje odhoda na svetovno prvenstvo. Zataknilo se je tudi z udarnima vratarjema zadnjih let: Jaroslavu Halaku po selitvah med NHL in podružnično zgodbo v nižji ligi ni do reprezentance, Peter Budaj po 60 nastopih v sezoni (53 pri Los Angelesu in 7 pri Tampi) čaka na podpis nove pogodbe …

Tudi napadalca Marko Dano in Richard Panik še ugibata o svoji severnoameriški usodi v prihodnji zimi, namige o popolni zmedi v vrhu zveze pa so očitno potrdile tudi besede čuvaja mreže Mareka Čiliaka, predvidenega reprezentanta iz češke lige: »Sam bi denimo prav rad prišel, toda nihče me ni poklical, ne bom pa se rinil v ospredje. Rad bi obdržal dostojanstvo …«

Koga brigajo neumne statistike iz NHL?

A ker je hokej na Slovaškem dejansko del vsakdanjika s številnimi razpravami, izjemno pripadnostjo ljudstva državni reprezentanci in tudi z razočaranjem v teh dneh, so se oglasili celo v parlamentu. Podobno kot nekoč v Kanadi, ko se zvezdniška izbrana vrsta iz Nagana '98 ni domov vrnila s kolajno. Zdaj je prekipelo Martinu Glvaču, podpredsedniku vlade. »Dovolj nam je laži in opravičil! Kaj nas brigajo vse te neumne statistike Slovakov v NHL, ki jim na naši televiziji dnevno namenjajo toliko pozornosti, če ne še več, kot domačemu tekmovanju? In potem pride čas za reprezentančni nastop, pa se mu gospodje iz Amerike, z njimi pa še nekateri od drugod, izognejo,« ni bilo konec jeze 49-letnega politika, ki so mu v stavbi parlamenta nad Donavo mnogi prikimali, nekateri pač poskusijo razumeti tudi bojkot, ki ga sicer nihče nikdar ni javno omenjal, a dokler ne bo v vrhu zveze spoštovanih nekdanjih reprezentantov, se bo očitno vedno znova zataknilo. Tega pa se dobro zaveda tudi predsednik zveze Kohut, zato je že napovedal spremembe v štabu reprezentance za olimpijsko sezono in dejal, da si prav Šatana predstavlja kot najbolj primernega za vlogo generalnega menedžerja izbrane vrste.