Tiskane izdaje
Aprila se bo začela povsem nova zgodba. Tako nam je že večkrat dejal Anže Kopitar, edini slovenski akter v NHL, gre pa sicer za staro resnico, ko onstran Atlantika spustijo zastor čez 82 tekem slehernega moštva v rednem delu sezone in sredi četrtega meseca v letu začnejo boj na izpadanje. Iz sedanjega zornega kota imajo najvišje cilje v Bostonu.
Seveda pri povprečnem slovenskem spremljevalcu hokejske igre vidneje pod drobnogledom NHL ostaja zahodni del, kjer nastopa naš zvezdnik, a vzhod je v zadnjih sezonah ponujal številne zanimive scenarije. Med takšne sodi tudi zadnji finale za Stanleyjev pokal med hokejisti Chicaga in Bostona, v katerem so bili prvi uspešnejši. Kosmatinci so ostali brez cenjenega plena, a vseeno še kako vidno vnovič opozorili nase ob drugi uvrstitvi zadnjih treh sezon v sklepni dvoboj.
»A da je moštvo ostalo brez lovorike, v nasprotju s tistim nepozabnim junijem 2011, ni bilo presenetljivo. Trije ključni igralci – vratar Tuukka Rask, branilec in kapetan Zdeno Chara ter srednji napadalec Patrice Bergeron – takrat niso bili zdravi in če se bo le eden med trojico spet poškodoval, bo moštvo v težavah,« so zapisali v pričakovanju nove končnice v vplivnem mestnem časniku Boston Globe. Potem ko so si Kosmatinci prvi na vzhodu zagotovili končnico, z izjemnimi 106 točkami devet tekem pred koncem pa so sprožili evforijo med privrženci, se tisti bolj umirjeni previdnejši. Predvsem v slačilnici, kjer izkušnje posameznih akterjev razkrivajo tudi zgodbe, v katerih favoritom ne gre vedno po načrtih.
Tako kot prav kapetanu Chari, ki je februarja med uvodno slovesnostjo olimpijskih iger na štadionu v Sočiju vihtel slovaško trobojnico, nekaj dni pozneje pa je s soigralci doživel ledeno mrzlo slovensko prho. Slovaška, na prejšnjih igrah v Vancouvru med najboljšimi štirimi na hokejskem turnirju, je že po štirih tekmah zapustila prizorišče ob Črnem morju, kapetan se je v slačilnico svojega kluba vrnil hitreje, kot je načrtoval. »Še naprej sem prepričan, da smo imeli v Sočiju moštvo, ki je sposobno doseči več kot le 11. mesto,« je dejal ob vrnitvi v NHL, vseeno pa mu še zdaleč ni bilo žal udeležbe na najodmevnejšem tekmovanju zadnje zime.
»Ne, nikakor ne. Seveda so sleherne olimpijske igre prav posebne, a tako očarljivih, kot so bile te, še nisem doživel,« je povedal slovaški as, ki ga je sprva tako potrl spodrsljaj proti našim risom, da rojakom v novinarskem prostoru ni hotel govoriti v materinščini, po vrnitvi v Severno Ameriko pa se je le pomiril in začel razmišljati o Sočiju kot imenitni zgodbi: »Še nikjer nisem tako užival! Okolje ti je vlivalo dobro voljo, po urejenosti je to tekmovanje prekašalo marsikatero opevano zgodbo iz preteklosti, srečal sem velike osebnosti.« Tako se še danes spominja kapetan hokejistov iz Bostona, s katerimi ima pri svojih 37 letih še precej načrtov. Za začetek v prihajajoči končnici. Drugače je seveda, ko gre za olimpijske igre. Četudi namreč izjeme obstajajo – tako kot najboljši hokejist turnirja v Sočiju, 43-letni Teemu Selänne –, le redki pri štiridesetih doživijo čast olimpijskega nastopa: »Res je bilo tokrat morda zadnjič. Saj ni več niti nemogoče, da se Slovaška ne bi uvrstila na ta prestižni turnir …«
Sploh pa so se posamezni akterji v slačilnico Bostona vračali z različno bero: Bergeron z naslovom olimpijskega zmagovalca, Šved Loui Eriksson kot poraženec finalnega dvoboja, vratar Tuukka Rask se je s Finci veselil brona, David Krejči pa je podobno kot slovaški sosed Chara ugotavljal, da šola s češko-slovaškega območja tokrat ni bila v ospredju hokejskega turnirja …
A četudi je olimpijski duh dodobra zaznamoval to sezono, so zdaj misli vseh omenjenih enotne – Boston Bruins morajo v prihajajočih tednih potrditi in nadgraditi vse, za kar so garali od oktobrskih dni naprej. Vstopili bodo v končnico kot udarni favoriti vzhodnega dela, če bi se ta začela včeraj, bi bili njihovi uvodni tekmeci hokejisti Detroita. In alarm bi bil že vklopljen – skupni izid dosedanjih tekem v rednem delu je 2:1 za Rdeča krila …
