Pri švejkih srečnejši kot med indijanci in vikingi

Drugo življenje športnikov: Robert Kristan želi pri svojih švejkih pokazati, iz kakšnega testa so slovenski risi.

Objavljeno
26. april 2015 13.25
lvi-hokej
Peter Zalokar, šport
Peter Zalokar, šport
Dolg obvoz z železarskih Jesenic do industrijskih Pardubic je ubral Robert Kristan, se vmes ustavil pri indijancih v ontarijskem rezervatu, se dolgočasil pri nezgovornih vikingih na neobljudenem švedskem severu in se štiri leta nastavljal soju žarometov pri zagrebških medvedih. V hokejskih vratih je spisal veliko uspešnih zgodb, pa občasno tudi polnil stolpce rumenega tiska. Naposled je veseljak po duši v krogu mlade družine našel notranji mir in želi pri 32 letih na prvenstvu pri svojih švejkih pokazati, iz kakšnega testa so slovenski risi.

Zakaj Roberta Kristana vsi kličejo Lix?

To je vzdevek mojega očeta. On je Aleksander in kličejo ga Lix. V bistvu smo trije Lixi, tudi moj polbrat je Lix. Zna biti kar zabavno, kadar smo vsi trije skupaj.

Zakaj se nekdo sploh odloči postati vratar? Mar ni bolj zabavno zabijati gole?

Saj sem začel kot igralec, toda ne za dolgo. Bil sem prelen za drsanje, sploh ga nisem maral. Mislil sem si, da mi bo bolj ustrezalo, če bom zgolj stal v vratih. Poskusil sem in na začetku je res bilo lažje. A ko enkrat prideš na profesionalno raven, ugotoviš, da ni tako lahko.

Vratarska oprema vam je bila na nek način položena v zibelko, tudi vaš oče Aleksander Cigan je bil vratar.

Že res, ampak on je bil sprva proti, da sem vratar. Želel si je, da bi postal napadalec. No, dokaj kmalu se je sprijaznil z mojo lenobo in mi potem dajal nasvete.

Ste kdaj obžalovali, da si morate tolikokrat nadeti vso to težko opremo in se potem nastavljati trdim ploščkom?

Nikdar.

Hokej je moška igra, v katerem rade zapojejo pesti. Vratarji ste precej prikrajšani za boksarske vložke. Ste se sploh kdaj zares stepli?

Za vratarje se ravno ne spodobi, da se tepemo. Včasih pa temu ni mogoče uiti. Bilo je tudi nekaj takšnih situacij. Ni pa to nič lepega, vratar je na ledu zato, da zaustavlja ploščke, in ne, da provocira.

Hokejisti varujejo vratarja kot čebele matice. Se zaradi tega počutite posebnega?

Tako je vedno bilo. Vratar je zadnji, ki lahko popravlja napake soigralcev. Če ga vržeš iz tira, je zate velik plus. Zato je vratar bolj zaščiten. Da bi se zaradi tega počutil posebnega, ne morem reči. Hokej je ekipni šport in vsi varujemo hrbet drug drugemu.

Je krivično, ker hokejski vratar nikdar ne bo kapetan?

Niti ne, ker enostavno ne smemo prek sredine. Če bi lahko vratar drsal povsod, bi lahko bilo drugače. Nimam potrebe po kapetanski oznaki. Vratar ima svoj prostor in tam mora opraviti svoje delo.

Kot zelo mlad fant ste šli med kanadske indijance, kakšna je bila ta izkušnja?

Imel sem zelo slabega agenta, Slovenca, ki me je prav zares poslal med indijance, v rezervat med Kanado in ZDA, malce naprej od Cornwalla. Bilo je težko, prepuščen sem bil samemu sebi. Igral sem v ligi Midget Triple A ali kako se je že temu reklo. Čudna izkušnja je bila to, kar se tiče hokeja, totalna polomija. Zdržal sem dva meseca, nato pa na srečo prestopil v Junior A ligo in pri Junior Ottawa Senators ostal do konca sezone.

Ste bili takrat najbližje NHL?

Ne, šele tam sem spoznal, kako daleč sem od NHL. Slika se mi je zbistrila, uvidel sem, kako veliko lig obstaja in kako težko je priti na vrh. V bistvu moraš biti za razred ali dva boljši od domačinov, če želiš napredovati. Vrnil sem se na Jesenice in kmalu začel igrati profesionalen hokej. Sanje o NHL pa so z leti bledele.

Mar niste bili kasneje blizu nabora NHL?

Kaj pa vem. Ko sem bil na Švedskem, sem imel razgovore o tem, da bi šel prek luže na »tryout«. Veliko je bilo govoric in obljub, pa se na koncu nič ni uresničilo. No, ničesar ne obžalujem, zadovoljen sem s svojo kariero in sem se že povsem sprijaznil, da bo NHL ostal neizpolnjena želja.

Kako ima lahko človek iz mesta rdečega prahu domotožje, kakršno vas je dajalo na Švedskem, od koder ste jo popihali sredi sezone?

Domotožje je bilo bolj prisotno v Kanadi kot na Švedskem. Ko sem igral v elitserien za Brynas, je bilo vse v najlepšem redu. Težave so nastopile, ko sem šel v Moro, v zelo majhno mestece, kjer nisem imel družbe in kjer je bila ves dan tema. To človeka, kakršen sem jaz, zamori. Bilo mi je dolgčas. Toda za predčasen odhod se nisem odločil zaradi tega, pač pa zato, ker mi klub ni dovolil prestopiti v Rigo, kjer bi igral v KHL. Odšel sem iz jeze, ne domotožja, in ni res, da sem kar čez noč ušel. Vse je bilo izpeljano povsem regularno in tudi nobene kazni nisem dobil.

V Zagrebu je bilo življenje čisto drugačno, mar ne? V hipu ste postali ljubljenec navijačev Medveščaka.

Zagreb je fenomenalno mesto za igrati in živeti. Zelo veliko se mi je začelo dogajati v zasebnem življenju. Ogromno pompa je bilo okrog nas. PR-služba je iz mene delala zvezdo. Ves čas sem bil v izložbi kot ikona kluba. Karkoli se je dogajalo v mestu, povsod sem moral biti zraven. Na začetku je bilo fino, a ko so se stvari nakopičile, je postalo naporno in utrujajoče.

Ste tudi zato zašli na kriva pota, ko so vas zasačili vinjenega za volanom in vas suspendirali iz moštva, ob tem pa rušili vašo javno podobo?

Na kriva pota so me postavili ljudje, ki so o meni govorili in pisali vse mogoče. Vse skupaj je bila velika laž in prenapihnjena zadeva. Nočem pogrevati teh stvari in ljudi tlačiti v drek. Dejstvo je, da sem na svoja pleča prevzel vso odgovornost za vse, kar se je dogajalo v štirih letih in to ni bilo lahko. Šel sem naprej z dvignjeno glavo, vedel sem, kaj je resnica in kaj ni. Tudi trener, ki je vse skupaj zakuhal, je bil odstranjen. Jaz pa sem ubral novo pot in zdaj uživam na njej.

Je Lix zdaj, ko je poročen in ima dve majhni hčerki, drugačen človek kot prej?

Je, z drugačnimi očmi gledam na življenje in hokej. Prej je bilo prisotne veliko jeze in frustracij, zdaj znam ločiti službo od družine. Družina mi pomaga, da pozabim na to, kar je bilo v dvorani. Iz družine črpam pozitivno energijo.

Ste zato zdaj še boljši vratar?

Težko je reči, da sem boljši vratar. Sem pa gotovo bolj sproščen, kar se pozna. Dobro se počutim in se ne obremenjujem več z napakami in porazi. Da prideš do te stopnje in dozoriš, potrebuješ čas in izkušnje. Žena Sonja ter hčerkici, triletna Kim in enoletna Lina, so mi v veliko oporo. Dajejo mi voljo, da grem v dvorano, opravim delo po najboljših močeh in se čiste glave vrnem.

V prejšnji sezoni ste igrali v Nitri, zdaj ste v Pardubicah. Je velika razlika med Slovaško in Češko?

Glavna razlika je v hokeju. Češka je stopnička višje, liga je močnejša in bolje organizirana. Super sem zadovoljen, imam tudi pogodbo še za naslednjo sezono. Ne morem se pritoževati, uživam, mesto je super, ni preveliko in ni premajhno. Praga je blizu. Če bom na takšni ravni ostal še teh nekaj let, bom lahko rekel, da sem dosegel svoj maksimum.

Ravno ste dopolnili 32 let, kar za vratarja res ni veliko. Čaka vas še veliko uspešnih let in maksimum morda še pride ...

Morda. Na vsaki tekmi se moraš dokazovati in napredovati. Na tujca drugače gledajo kot na domačina in zato sem še bolj na očeh. V ekipi imamo zelo nadarjenega mladinca in moral bom zelo trdo delati, če želim še dolgo ohraniti mesto prvega vratarja v ekipi. Ko pa bom nekega dne primoran stopiti na nižjo raven, bom najprej premislil, kako naprej.

Pred vami je bil v Pardubicah Tomaž Razingar, se ga ljudje še spominjajo?

Seveda. Pardubice so hokejsko mesto, imamo največji povprečni obisk v ligi. Takoj so me začeli spraševati, kako je s Tomažem in ali še igra. »Raza« je tukaj pustil dober vtis in tudi zaradi njega so me še lepše sprejeli.

Iz Pardubic prihaja legendarni vratar Dominik Hašek, je težko biti v njegovih drsalkah?

Nihče tukaj ne gleda name kot na njegovega naslednika in tudi jaz se z njim ne primerjam. On je legenda kluba, tudi njegovo številko so upokojili v dvorani. Trenutno živi v Pragi, bil pa je na naši tekmi za svoj 50. rojstni dan. Jaz se s tem ne obremenjujem. Kdorkoli je tukaj vratar, se ne more niti približno primerjati z njim. Hašek je bil čisto drugačen, imel je svoj slog, ki ga ni mogoče oponašati.

Vas je kaj begal preklop med slovaščino in češčino?

Ne prav zares. Najdejo se besede, ki sem jih prenesel iz slovaščine, ampak tukaj ni takšne občutljivosti kot pri hrvaškem in srbskem jeziku.

Čehi so navdušeni pivci piva, vi pa ste menda opustili to navado, kako gre to skupaj?

Ah, brez skrbi, saj še pijem pivo. Vmes sem res imel brezglutensko dieto in pivo pač ne sodi zraven. Drugače pa z veseljem popijem pivo, ga imam precej raje kot kokakolo. Če je čas za pivo, si ga fantje radi privoščimo, so pa zabave precej redke, ker je vse na tako visoki profesionalni ravni.

Čemu ste se sploh odločili za dieto?

Bolj iz radovednosti kot kaj drugega. Bral sem Novaka Đokovića, ki pravi, da mu je to dajalo več energije. Pol leta sem se držal diete, počutil sem se dobro, a treba je jesti malo po večkrat na dan, kar je v tem našem ritmu težavno.

Držijo stereotipi o Čehih kot miroljubnih in skromnih ljudeh?

Ko sem bil mlajši, jih iz ne vem katerega razloga res nisem maral, mislil sem, da so precej zahrbtni ljudje. Zdaj opažam, da so zelo prijazni. Vsekakor bolj kot Slovaki. Na cesti radi ustavljajo pešcem, česar za Slovake ne bi mogel reči. Tudi Čehi malce zviška gledajo nanje.

Če je nekaj »češko«, to ni več nekaj slabega, ali pač?

Kot opažam, so Čehi že pred Slovenci v vseh pogledih. Imajo dober standard in nizke cene, zvečer so lokali polni. Ljudje bolj uživajo življenje kot pri nas.

Predstava o lepih Čehinjah pa verjetno še vedno drži ...

Gotovo. Sicer ne hodim veliko okrog in se bolj držim doma, toda moram priznati, da se na Češkem res najde veliko lepega.

Kaj pa predsodek o škrtih Gorenjcih?

Ne drži. Vsak človek je svet zase.

Pa gorenjska trma, ki je Jesenicam spet prinesla naslov prvaka? Ste veseli, ker je lovorika spet pri železarjih?

Ponosen sem na fante, ker so pokazali borbo. Glede na to, da so amaterji, je uspeh toliko več vreden. Vesel sem, ker se na Jesenicah spet nekaj dogaja in ljudje spet prihajajo v Podmežaklo. Ko so uničili klub, so Jesenice postale mesto duhov. Hokej drži Jesenice pokonci in upam, da se bo ta zgodba peljala naprej. Apetiti ne smejo biti preveliki, daleč je še profesionalizem. Ta čas je najbolj pomembno, da se spet kaže svetla luč na koncu predora.

Je mogoče, da bi se čez leta veterani Kristan, brata Rodman, Razingar in še kdo vrnili v železarski dres?

Nikoli ne reci nikoli. Je pa veliko če-jev. Jaz bi si vsekakor želel kariero skleniti v domačem klubu.

Velik je razkorak med slovensko klubsko sceno, ki umira na obroke, in reprezentanco, ki verjetno še nikdar ni bila močnejša. Njena glavna moč izvira iz moštvenega duha, ki je v mandatu Matjaža Kopitarja na zares visoki ravni. V čem je skrivnost?

Prav posebne hierarhije ni. Jasno je, da obstajajo razlike med starejšimi in mlajšimi in mlajši to spoštujejo. Vesel sem, da je ta kemija, ki je nastala že prvi dan, odkar je Kopitar prevzel reprezentanco, ostala in se še krepi iz turnirja v turnir.

Imate v garderobi kakšnega dežurnega zabavljača, ki dviguje moralo in zmanjšuje napetost?

Brez dvoma je največji »štoser« med nami »Budo« (Sabahudin Kovačević, op. p.). Fino se mu nasmejimo.

Je hokej rokenrol, avseniki ali dalmatinski napevi?

Vsega po malem, a če se mene vpraša, mi je najbližje dalmatinska scena.

Še vedno kaj zapojete kot nekoč?

Ja, to pa brez problema, če je le vzdušje pravo.

Ko boste na Češkem osvojili kolajno, bo prav gotovo vzdušje kot nalašč ...

Ko bomo osvojili kolajno, se bo pelo marsikaj. Ne vem še točno, kaj. Lahko pa zagotovim, da bom glasilke napel tudi na odru, če bo treba.