Tiskane izdaje
Odštevate zadnje dneve do najpomembnejšega hokejskega dogodka v tej sezoni pri nas. Bo to zares praznik, o kakršnem ste razmišljali že med lanskim kongresom v Bratislavi, ko ste dobili prirejanje SP drugega kakovostnega razreda?
Stožice ponujajo slovenskemu športu nove razsežnosti, za vsakogar predstavljajo poseben izziv, zdaj pa še posebej za hokejiste, saj doslej ledene ploskve v tej dvorani še nismo imeli. Vesel sem bil, ko sem se pred dnevi ozrl k naraščajočemu zanimanju za tekme prvenstva, prodali smo že toliko vstopnic, da bi vsakič do vrha napolnili tivolsko dvorano. Pri nas pač ni nemškega značaja, ko bi veliko tekmovanje pri priči pritegnilo javnost že več tednov ali celo mesecev vnaprej. Pri nas so privrženci vajeni kupovati vstopnice zadnje dni pred dogodkom.
Vedno znova poslušamo različne številke o zmogljivosti dvorane za hokejske tekme v Stožicah. Koliko je pravzaprav prostora na tribunah?
Posamezno tekmo si lahko ogleda 9800 gledalcev, zato tudi upravičeno pričakujemo, da bomo po koncu potegnili črto pod najbolje obiskanim hokejskim dogodkom pri nas.
Gre pa celo za malce večjo zmogljivost od lanske v Bratislavi, kjer je tekmo elitnega razreda lahko na tribunah pospremilo 9300 navzočih. Se tako še naprej v primeru uspešne izvedbe premiernega šampionata v Stožicah spogledujete s kandidaturo za prvenstvo skupine A?
Zame to še naprej ostaja izjemen izziv, s sodelavci pri hokejski zvezi bi se ga prav rad lotil. Ni treba dvomiti o naši zagnanosti in če bodo Stožice uspešno opravile ta prvi hokejski preizkus, bomo še bolj vneto razmišljali o kandidaturi za SP 2018. Lani sem bil navdušen v Bratislavi nad izjemnim obiskom gledalcev od vsepovsod. Švedi, Finci, Čehi, Nemci, Rusi so lepo polnili mestni proračun, turistični utrip je bil izjemen. Lahko si predstavljam, kako bi v Sloveniji preživeli dva imenitna tedna, če bi imeli takšno prvenstvo. Pa tudi o tehničnih zmogljivostih ne dvomim, saj imamo zdaj sodobno dvorano v Ljubljani, do takrat pa bo nared tudi objekt na Jesenicah.
Kaj pa če bi se tako kot Finci in Švedi prirejanja lotili skupaj s katero od sosednjih dežel?
Menim, da bi bila takšna zamisel težko uresničljiva, saj niti ena od dežel v okolici, vključno z našo, ni stalna članica skupine A. Torej bi morda potrebovali dve posebni vabili, kar pa bi pri IIHF težko sprejeli. Verjamem že, da bi v Zagrebu skupaj z nami naredili imeniten spektakel, toda res ne moremo tvegati. Vem, leta 2017 bosta skupaj kandidirali Nemčija in Francija, a vsaj prva je vendarle bolj ali manj redno v skupini A. Želim si, da bi si tudi mi priigrali podoben ugled, se za začetek letos vrnili med najboljše, obenem pa vse goste v prihajajočih dneh očarali z lepim prvenstvom.
Škoda le, da prireditveni center v Stožicah še ne ponuja vseh načrtovanih dejavnosti.
Drži, gospodarska kriza nas je ujela, zato se je ustavilo z gradnjo trgovskih in gostinskih lokalov. A verjamem, da nikomur med obiskovalci prvenstva ne bo dolgčas. Ob dvorani bo navijaška vas, kot jo imajo na prvenstvih najvišjega kakovostnega razreda, že uvodna slovesnost pred nedeljsko tekmo slovenske reprezentance z Veliko Britanijo bo prav spektakularna. Himno bo izvedla Severa Gjurin, zvočna in svetlobna spremljava bo - tako me prepričujejo prireditelji predstave - na ravni tekem iz NHL.
Seveda pa bo za navijače ključen dosežek slovenske reprezentance. Moštvo zagnano vadi, danes se mu bo pridružil še Rok Pajič, za marsikoga je moteče le pomanjkanje kakovostnejših pripravljalnih tekem za konec. Bo v prihodnje drugače?
Nedvomno! Program dela prepuščam selektorju Matjažu Kopitarju in njegovemu štabu, zavedam pa se, da se bo v prihodnje treba temeljiteje lotili pogovorov z morebitnimi tekmeci med pripravami, posebej iz tistih najuglednejših hokejskih dežel. Prav zato bodo Kopitar, Nik Zupančič in Dejan Kontrec, torej vsi po vrsti nekdanji reprezentanti in odlični hokejski poznavalci, odpotovali na koledarski sestanek pred začetkom rednega kongresa mednarodne zveze. Tam se bodo poskusili dogovoriti za kar najustreznejše priprave v naslednje sezono, ko nas čaka tako kvalifikacijski turnir za OI kot tudi svetovno prvenstvo. Upam, seveda, v skupini A ...
Omenjeni prihajajoči kongres v Helsinkih pa bo tudi volilni za člane sveta IIHF. Se boste pri HZS zavzeli za novo kandidaturo Nestla Aljančiča, s katerim v zadnjih mesecih nista bila vselej na enaki valovni dolžini?
O tem se bomo pogovarjali na današnji seji predsedstva. Če bo užival podporo članov, zares ni nikakršnega razloga, da se ne bi zavzeli za njegovo kanidaturo. Lepo bi bilo imeti v svetu IIHF še naprej tako uglednega člana, kot je gospod Aljančič, o ustreznosti kandidature pa bi kazalo razpravljati le v primeru, če bi uradno poročilo revizijske hiše razkrivalo nepravilnosti pri poslovanju v letih njegovega predsednikovanja HZS. A prepričan sem, da med nama še naprej ostaja medsebojno spoštovanje, nenazadnje sva bila skupaj v Parizu na finalu francoskega pokala, ko so nam gostitelji predstavili svojo skupno kandidaturo z Nemci za SP 2017. Tako o tem kot tudi tistem eno leto pozneje, ko bi si želeli kandidirati tudi mi, pa bodo pri IIHF odločali naslednje leto na kongresu v Stockholmu.
A prej bo seveda treba spraviti pod to prvenstvo v Stožicah in se odrezati tudi na ledu, kajne?
Seveda bo naša zgodba popolna le, če bomo uspešni tako kot po tekmovalni plati kot tudi organizacijski. Verjamem izvajalcem glede kakovosti ledene ploskve, o moči in samozavesti naše reprezentance pa sploh ne dvomim. Pričakujem vrnitev v skupino A, močno pa si želim tudi pot naših risov na OI. Vem, da to še zdaleč ne bo preprosto, tudi možnosti za prirejanje kvalifikacijskega turnirja so pri nas majhne, ker bodo pač to najprej ponudili nosilcem, toda če se spomnim zadnjega takšnega poskusa uvrstitve v Hannovru, ugotovim, da takrat sploh nismo bili daleč od prvega mesta. Povrhu pa smo zdaj temeljito postavili delo z izbrano vrsto, ta zagnanost in red me dnevno navdušujeta. Zato sem optimist.
