Razingar: Maribor ima Zahovića, Jesenice potrebujejo Kopitarja

Hokejske ploskve so dodobra oživele, pred vrati je tudi uvodni reprezentančni preizkus v sezoni, prihodnji teden od četrtka do sobote v Ljubljani. Kapetan risov Tomaž Razingar je podobno kot lani v tem času brez kluba, a o slovesu od hokeja pri 35 letih še ne razmišlja. Z njim pa smo se pogovarjali tudi o novih jeseniških premikih.

Za čas pogovora ste izbrali uro po večernem treningu na Bledu. Očitno ste pripravljeni, a zagotovo pogrešate tekmovalni ritem – kako ste preživeli iz športnega zornega kota vse te mesece po vašem zadnjem nastopu prejšnje sezone na SP skupine B v Seulu?

Ne predstavljam si, da ne bi bil na ledu. Že od junijskih dni sem domala vsak dan v hokejski opremi, imenitne kot vedno so bile poletne priprave z Anžetom Kopitarjem. A po tistih dveh ali treh tednih, ko je odšel v Los Angeles, sem se priključil hokejistom Bleda in še zdaj vadim z njimi. Dve uri na dan sem na ledeni ploskvi. Kar pa je bilo moteče v pričakovanju sezone, je bil zagotovo boleč gleženj, ki me je mučil še od olimpijskih iger. Sprva je kazalo na operacijo, a nato sem opravil odlično rehabilitacijo pri Manci Marc, tudi naši reprezentančni fizioterapevtki, tako da sem zdaj spet zdrav.

Ko vas takole poslušamo, delujete sproščeno in brezskrbno.

Delno je res tako, a zagotovo mi je ta čas edini minus, kar zadeva športno plat, da navzlic intenzivnem treningu ni tekem. Pogrešam jih. Verjamem, da glede na svojo pripravljenost in izkušnje ne bi potreboval več od tedna ali dveh za uigravanje in privajanje na tekmovalni ritem, zato si res želim, da bi bilo čakanja konec. V zadnjih dveh letih sem vedno precej pozneje začel tekmovalno sezono kot večina drugih hokejistov, a se mi je obakrat dobro razpletlo. Lani sem začel igrati 15. novembra, pa sem se vendarle zelo dobro pripravil tudi za olimpijski nastop.

A kako je bilo dejansko v zadnjih tednih z možnostjo vašega odhoda. Poslušali smo namige o selitvah na Češko, v Francijo, EBEL, v kolikšni meri je bil odhod kamorkoli realen?

Po dolgih letih sem bil res blizu vrnitvi v češko extraligo. Tega sem se veselil kot otrok obdarovanj dobrih mož ob praznikih, zdelo se je, da se bom spet soočil z izzivom tekem v družbi odličnih hokejistov in vedno znova polnih dvoranah. A nato le ni bilo napovedanih menjav pri posameznih klubih, čakali bodo do 15. novembra in obdobja po uvodnem reprezentančnem premoru. Takrat bo na trgu več možnosti tudi zame.

Kaj pa vrnitev v EBEL?

Iz te lige nisem prejel nikakršnega vabila, namigi so bili iz Francije, a za zdaj ostajam doma.

Kaj pa reprezentančni izziv? Za zdaj ste na širšem seznamu, torej med igralci, ki bi nadomestili koga od morebitnih manjkajočih – kako gledate na to?

Povsem razumem, da so v prednosti fantje, ki so že od prvih dni sezone v tekmovalnem ritmu. A po drugi strani bi na novembrskem turnirju rad igral za slovensko izbrano vrsto. O svojih sposobnostih ne dvomim, tekme bi mi zagotovo koristile tudi med čakanjem na kakšno ponudbo. Morda se res preselim v Francijo, od koder sem, kot sem vam dejal, dobil prve namige o možnosti kluba, tudi v slovaški ligi bi lahko igral. Vem, lani me ni bilo na turnirju v Innsbrucku, ki je bil takrat, kot bo zdaj ljubljanski, a pozneje vendarle tudi pri reprezentanci ni bilo težav – niti na OI niti na SP.

Pa vas k nastopu na naslednjem prvenstvu, maja prihodnje leto, še posebej žene motiv prizorišča – na Češkem ste namreč nekoč uspešno igrali, pridobili prijatelje in spoštovanje občinstva?

Ne gre le za Češko, kjerkoli bi nastopala naša reprezentanca, bi občutil poseben motiv, potem ko sem se v prejšnji sezoni prepričal o svojih sposobnostih na najvišji tekmovalni ravni. Če si do svojega telesa pošten, ti vedno znova vrača. In ko ob tem spoznaš, da si konkurenčen v odlični hokejski družbi, se vprašaš – le zakaj ne bi tudi naslednjič nastopil na svetovnem prvenstvu?

Sicer pa je opazno, da vam, tako vašim vrstnikom kot tudi mlajšemu rodu, predvsem v zadnjih treh ali štirih sezonah izbrana vrsta vedno znova ponuja prav posebno energijo.

Ko prideš k urejeni in ambiciozni skupini, te vedno znova motivira tudi to dobro vzdušje. Gre za moštvo, ki je dozorelo na ledu in ob njem, na še zadnje vprašanje je odgovorilo na olimpijskem turnirju. A ni ga uspeha, ki bi ti bil kar podarjen. Vedno znova na koncu odločata kakovost in trdo delo. In četudi kdo pri naši reprezentanci manjka, kar se nam je pripetilo za aprilsko prvenstvo skupine B, smo še vedno dovolj močni za uspeh.

Četudi vas je najprej »presekal« poraz z Japonci …

A na srečo ni bil usoden. Takšen izid ni bil povsem nemogoč, dobro poznamo zelo hitre japonske hokejiste, že dolga leta nam povzročajo preglavice. Najpomembneje pa je, da se te po slabem štartu ne loti preplah. Kot kapetan moraš pravilno ravnati, spodbuditi soigralce, slačilnica ne sme zaspati. Obenem imamo zelo obetaven hokejski rod, razmišljam tudi o uvrstitvi te reprezentance na naslednje olimpijske igre. Nikogar iz sedanjega moštva ne bo lahko izriniti, boj za posamezna mesta bo zelo hud. Ko pa se ozrem k svoji prihodnosti, mi je zdaj najpomembneje najti klub, potem se bo marsikaj uredilo.

O ureditvi razmer in počasnem vračanju na nekdanjo prepoznavno raven pa smo v zadnjih dneh poslušali tudi na Jesenicah, kjer ste se sploh naučili prvih hokejskih veščin in si pozneje pridobili izjemen ugled med privrženci – kako gledate na ta zadnji premik z vrnitvijo Acronija?

Izredno težko bi zdaj karkoli komentiral, ker o tem malo vem. Slišim govorice, nisem pa neposredno vpleten, kot sem bil pač prej kot igralec kluba. Vsekakor pa Jesenicam želim veliko sreče.

Pa vseeno, za seboj imate zelo bogato kariero, doživeli ste marsikaj doma in na tujem, kakšne so po vašem mnenju smernice novega hokejskega vzpona v kraju, ki za to igro zares živi?

Treba je dejansko prisluhniti izkušnjam in ljudem s predznanjem. Ne vem, a ko sem se vračal iz tujine k domačemu klubu, sem se vedno znova vprašal, čemu me nihče od trenerjev ne vpraša, kako smo delali na tujem, tudi v kakšni močnejši ligi od EBEL, kakšni so trendi, so možne primerjave. Podobno se je dogajalo tudi drugim, ki so se vračali domov. Vedno me je zanimalo, čemu je tako, zakaj so pri nas mnogi kar sami sebi zadostni? In verjemite, da dokler se ne vrnejo na Jesenice posamezniki iz športnih krogov in ljudje z neposrednimi izkušnjami iz vrhunskega športa, zdravila za bolezen ne bo.

Bi torej Jesenicam predpisali mariborski nogometni recept, kjer je Zahovićeva vrnitev dejansko prebudila klub?

Natanko tako! Zame ni prav nič presenetljivega, da je Zlatko tako uspešno postavil stvari na želeno mesto. Če se ozremo na Jesenice, je seveda povsem jasno, da imamo tu izjemne posameznike, najbrž pa o enem nikomur ni treba prav posebej ugibati – Anže Kopitar je tako prepoznavno ime v svetu športa, da smo vsi, ki smo v našem hokeju navzoči tako ali drugače, lahko nanj res ponosni. Si lahko predstavljate, koliko bi njegova navzočnost v prihodnosti pomenila za Jesenice? Seveda bo o tem odločal sam, a zasluži si lepe besede in ponujeno roko sodelovanja.

Ob vsem spoštovanju do sedanjega prenovljenega moštva Jesenic v INL pa je le moteče, da v Podmežakli za mlajše igralce ni več vzornikov – ste zaskrbljeni glede prihodnosti?

Rezultat v športu vedno razkrije tvojo veljavo. Izložbeno okno za slovenski hokej je EBEL, v njem je ta čas le Olimpija, pa še njej pripada zadnje mesto. Cilj sedanjih Jesenic preprosto mora biti vrnitev v odprto prvenstvo Avstrije, dobre uvrstitve bi bile zelo dobrodošle tudi za Olimpijo. Slovenska klubska scena bi spet oživela, le z dvema udeležencema v EBEL, ki nenehno spodbujata drug drugega, smo lahko zares uspešni. V vsej zgodovini je bilo rivalstvo med Jesenicami in Olimpijo kot vlečni konj slovenskega hokeja, v derbijih so se kalili tako reprezentantje kot tudi asi za zahtevno tuje klubsko okolje.

Kako pri tem vidite vlogo Hokejske zveze Slovenije?

Če se je odločila, da bo z INL nadomestila domače prvenstvo, mora pri tem vztrajati. Vem, ni preprosto, toda le tako lahko dobimo nove hokejiste. Kot sem vam povedal, je seveda treba v EBEL štartati z dvema, drugi naj igrajo v tem drugoligaškem tekmovanju. In predvsem ostanimo realni. Saj imamo 6 ali 7 klubov, ne pa 70, kajne?

Torej so možnosti zelo omejene?

Res pa je včasih iz strnjene kakovosti lažje ustvariti junake, kot pa jih iskati v nepregledni množici. V takšnem gospodarskem stanju, kot ga imamo zdaj, ni več lahke poti, sponzorska sredstva moraš vedno znova upravičiti. Le najboljši bodo ostali, tribune so pri nas bolj prazne kot nekoč. A prav Jesenice bi se lahko dvignile. Kajti gre za enega redkih klubov pri nas, ki je vedno prodal spodobno število vstopnic in tako poskrbel za delež v proračunu. Prepričan sem, da bi se v Podmežaklo občinstvo spet vračalo. Le prepoznati mora pravo zgodbo.