Risi nedotakljivi, skrb zbuja dolgoročna prihodnost

Rudi Hiti, otrok hokejskih Jesenic, je igral na kar 17 svetovnih prvenstvih, dvakrat na olimpijskih igrah, njegova pot na ledu je v članski konkurenci trajala 25 let. Bil je prvi slovenski selektor, tudi trener Matjažu Kopitarju in Niku Zupančiču, zdaj pa je po operaciji kolena pozorno spremljal dogodke s prvenstva v Koreji v domači hiši na Bledu.

Hokejski zanesenjaki pri nas se veselijo že 8. uvrstitve risov med najboljše na svetu, a zdelo se je, da je bila pot med elito tokrat precej bolj zapletena kot v zadnjih letih. Igralci so se borili s slabim ledom, časovno razliko, uigravanjem – koliko je vse omenjeno vplivalo na kakovost predstav?

Pred vsem, kar ste našteli, bi najprej dejal, da v današnjem hokeju ne glede na prizorišča na velikih tekmovanjih dejansko odločajo malenkosti. Posamezne reprezentance, pa naj gre za najvišji razred ali pa skupino B, odlikujeta disciplina in odgovornost na ledu, zato je napak manj kot nekoč. Led pa tu v Koreji očitno ni bil kakovosten, podobno se nam je pripetilo za začetek tudi pred dvema letoma na prvenstvu pri nas v Stožicah. Pozneje so takrat prireditelji le odpravili uvodne zoprne težave. Z ledom pa je vedno tako, da je za vse enak, res pa ponavadi povzroča več preglavic tehnično kakovostnejšim ekipam. Časovna razlika? Z njo se ni preprosto bosti, to mi je dobro znano iz lastnih izkušenj. Če pomislite, da so naši hokejisti po srednjeevropskem času igrali ob 5.30 ali pa ob 9. uri, kar se jim tukaj ne zgodi nikoli, ni bilo niti običajnega spanca niti dnevnega ritma. Vsaj na prvi tekmi je bilo to vidno.

Slovenija je sicer prvenstvo začela prav s porazom in takrat je bila uvrstitev v skupino A še zelo oddaljena, kajne?

Toda ta uvodni spodrsljaj niti ni bil tako nepričakovan. Mar nam niso japonski hokejisti že večkrat povzročali težave na tekmovanjih različnih ravni? Privajanje na led in razmere v Koreji, tudi časovno razliko, pa ni nikakršen izgovor, temveč dejanska ovira. Seveda v takšnem sistemu tekmovanja en poraz še ni usoden, treba je strniti vrste in zbrano delati naprej. O kakovosti našega moštva pa ne glede na nekatere izostanke pred začetkom tekmovanja nisem dvomil.

Pričakovanja so bila višja tudi zaradi odmevnega dosežka dva meseca prej na olimpijskih igrah – je bilo tako breme zdaj za rise še hujše?

Bremenu se nikdar ne moreš izogniti, res pa je, da mi ni všeč, ker v olimpijskem letu igrajo še svetovna prvenstva. Ko sem še sam igral, so olimpijske igre štele še za razvrstitev tako svetovnega prvenstva kot tudi evropskega. Povrhu smo takrat, tistega leta 1968, ostali brez uvrstitve v skupino A, ker so število osmih udeleženk zmanjšali na zgolj šest. Jasno pa je, da so danes drugi časi in tudi mednarodno zvezo gre povsem razumeti, da si prizadeva tržiti hokej in ga kar najpogosteje predstavljati. Zato noče ukiniti vsakoletnih prvenstev. Sicer pa se vrhunski šport suče v denarnem kolesju. Nekoč si ne bi mogel predstavljati, da bi na svetovnem prvenstvu v nogometu igralo 32 reprezentanc, tudi liga prvakov je zdaj precej bolj pisana kot pred desetletjem.

Seveda je za slovensko hokejsko reprezentanco najpomembneje, da se je hitro vrnila med najboljše na svetu, kam bi jo zdaj po teh štirih zmagah in porazu v Koreji postavili dolgoročno?

Prav to prvenstvo je jasno pokazalo, da tako ozke baze pri nas vendarle ni. Seveda bi nam bilo z naskokom lažje, če bi tu imeli še napad Tičar-Jeglič-Sabolič, da niti ne omenjam posebej Anžeta Kopitarja, pa vendarle je ta čas pri nas 30 kandidatov, med katerimi strokovni štab lahko razmišlja za naslednja leta. Na tekmah odločitve je Luka Gračnar branil sijajno in res brezhibno zamenjal Roberta Kristana. Slednji je zdaj star 31 let, kar pomeni, da je – če bo seveda zdrav – sposoben braniti na najvišji ravni vsaj še v eni olimpijski štiriletki. Mesto v vratih je silno pomembno, če se ti tu zatakne, je najtežje najti ustrezno zamenjavo.

Pa vas niso motila nihanja v igri naše reprezentance na tem prvenstvu?

Kajpak ni šlo vedno vse po načrtih, a vendarle je moštvo delovalo suvereno. Seveda pa je bila po uvodnem porazu že vsaka tekma kot končnica, v kateri moraš priti do finala in na koncu še zmagati. Za telesno pripravo je čas v juniju, juliju in avgustu, sposobnosti posameznikov so vsem spremljevalcem hokejske igre znane. Tu pa se skriva naloga stroke, da jih nato v kratkem tekmovanju, kakršno je SP skupine B, tudi uveljavi.

Pa vseeno je slovensko moštvo, navzlic izkušnjam in kakovosti, o kateri ste govorili, na zadnji tekmi odločitve z Avstrijo delovalo zelo živčno. Se strinjate?

Takšna podoba na ledu mi je bila razumljiva, saj je na tej tekmi šlo za izjemno velik vložek. Povrhu so bili na nasprotni strani prav Avstrijci, tradicionalni tekmeci za naše hokejiste. Vselej je lepo ugnati sosede, lahko si tudi mislite, da bodo od poraza v kvalifikacijski tekmi za olimpijski četrtfinale vedno znova razmišljali o revanši proti Sloveniji. Vem, naši reprezentanci bi bila dovolj tudi zmaga po podaljšku, toda nikakor si nisem želel, da bi o uvrstitvi v skupino odločali po 60. minuti. V podaljšku gre za igro štirih proti štirim v polju, manevrskega prostora je več in tako posledično tudi še več živčnosti, saj moraš biti bolj pozoren na tekmečevo gibanje. Dobro, da se je vse skupaj končalo prej …

Omenili ste že pomembnost Gračnarjevega učinka, na koncu so tudi mladega vratarja razglasili za najboljšega hokejista turnirja – kako ocenjujete Jana Muršaka, prvega zvezdnika slovenske reprezentance v Seulu?

Odlikuje ga izjemna hitrost, lahko igra zelo racionalno, temu seveda botrujejo tudi izkušnje iz NHL in KHL. V NHL je več nepredvidljivosti, saj pogosto zaradi ožjega in krajšega igrišča ne moreš načrtovati pretirano natančnih akcij, KHL je imenitna za dobre drsalce, nekatere tekme so na višji ravni kot v Severni Ameriki. Skratka, o Muršakovi izjemni vlogi v tem moštvu ni dvoma.

Kapetansko vlogo je vnovič imel Tomaž Razingar.

In tudi pri njem ni nikakršnih ugank. Njegov prispevek k moštvenem uspehu je bil vnovič zelo viden. Resda ni prestal vrhunske klubske sezone, toda prišel je na prvenstvo svež, ustrezno se je zbral, ohranil je svojo pomembno vlogo v moštvu. In tudi če bi igral manj, bi bil tako kot vedno doslej pomemben člen te reprezentance.

Ste morda pričakovali več od nekaterih drugih izkušenih reprezentantov, Marcela in Davida Rodmana, Žige Panceta, strelca gola odločitve v finalu EBEL?

To so igralci iz udarnih dveh slovenskih napadov, vsak med omenjenimi je prispeval svoj delež. Brata Rodman v navezi z Janom Urbasom, na zadnji tekmi dvakratnim strelcem, o igri napada Pance-Mušič-Muršak pa prav tako ni ugank. Posebej pa bi omenil Marcela Rodmana in njegovo veliko število dobljenih sodniških metov. Sploh me njegova odgovornost na ledu vedno znova navduši in če bi bil še vedno trener nekje v tujini, bi ga vedno vzel s seboj k moštvu.

Med novimi obrazi so nekateri branilci, Anže Kuralt, člani četrtega napada …

Všeč mi je pravilen strokovni pristop. Nekoč je še sloviti ruski strokovnjak Anatolij Kostrjukov vedno govoril, da mora vsa peterka v polju igrati naprej, kdor je obrnjen hrbtno pri posameznih akcijah, si bo nakopal težave. Všeč mi je, da mladi rod ambiciozno igra hokej, da napreduje pri tujih klubih, a da je obenem lepo opravil uvodno stopnjo doma. Še pred tremi leti so Žiga Jeglič, Rok Tičar in Robert Sabolič igrali na Jesenicah, danes so v nemškem finalu. Mar to ne potrjuje trditve o priznani slovenski hokejski šoli?

Toda na domači klubski sceni je obenem nastala huda kriza – državnega prvenstva med sezono sploh ni, le Olimpija igra v EBEL, povrhu že drugo leto zapored brez končnice, jeseniški vozel je zapleten. Kako se izkopati iz godlje?

Čas je za poglobljeno analizo! Članska reprezentanca je nedotakljiva, pod vodstvom sedanjega strokovnega in tehničnega štaba deluje odlično, v športu nikakor ne smeš menjati moštva, ki zmaguje. Izidi reprezentanc do 18 in 20 let pa nas že opozarjajo, da bi lahko imeli čez pet let hudo luknjo glede prihoda novih hokejskih asov. Tu se že skriva odgovornost države in prek nje posledično občin. Šport, v tem primeru hokej, mora biti dostopen vsakomur. Ne morete zahtevati tržnih cen za led, ko imate na njem naraščajnike. Koliko talentov se skriva v družinah, ki preprosto nimajo denarja, da bi plačevale otrokovo udejstvovanje v športu. Mar mislite, da bi trije bratje, ob meni še Gorazd in Drago, igrali hokej, če bi mama morala za vsakogar od nas na Jesenicah plačevati visok mesečni prispevek pri klubu. Tudi z Binetom Felcem ali Vikijem Tišlerjem je bilo podobno. Z današnjimi Jesenicami pa je tako, da so škarje in platno v rokah države ter večinskega Acronijevega lastnika. Dokler pri obeh ne bo zavedanja o pomembnosti hokeja za ta kraj, ne bo novega premika navzgor.

A tudi to prvenstvo je pokazalo, da Slovenija ne črpa dobrih hokejistov le z Jesenic in iz Ljubljane, igralci iz mariborskega bazena so iz leta v leto bolj vidni, kajne?

Navdušujejo me Muršak, Miha Verlič, zdaj tudi Miha Štebih, pred njim se je kot branilec uveljavil Mitja Robar. Jasno, on tudi zato, ker je pred odhodom v tujino odšel na Jesenice in tam dobil priložnost tudi pri tuji stroki. Lahko ocenjujemo Mika Posmo, Douga Bradleyja, Heikkija Mälkiäja tako in drugače, toda vsi so ponujali priložnosti mladim igralcem, jih znali pravočasno uveljavljati.

So slovenski upi včasih deležni premajhne pozornosti?

Žal na to vplivajo tudi starši. Otrok mora uživati v športu, prezgodaj je vse podrejeno tekmovalnosti. Predvsem pa prepustimo trenerjem selekcijo. Prav jezen sem bil, ko sem poslušal opazke, čemu se ponuja priložnost Anžetu Kopitarju na svetovnih prvenstvih 2005 in 2006 ali pa nazadnje pred štirimi leti, češ da je v reprezentanci prezgodaj za Tičarja, Jegliča in Saboliča?! Zakaj prezgodaj? Poglejte, kje so ti igralci danes, kako pomembna vloga pripada Kopitarju v NHL. Saj tudi Slavko Beravs, Roman Smolej, Vlado Jug in jaz nikdar ne bi dočakali imenitnih trenutkov v reprezentanci, če ne bi kmalu opazili naših sposobnosti in nam ponudili priložnost …