Tiskane izdaje
Jesenice – Se bo naš železarski voz le premaknil naprej? Tako se vedno znova sprašujejo hokejski zanesenjaki v Gornjesavski dolini, ob njih pa pravzaprav še lepo število tistih. ki so po vseh slovenskih regijah dolga leta stiskali pesti za moštvo z Jesenic. Zgodba o sesutju in izstopu iz EBEL je znana, zdaj bo blagovna znamka hokejskega kluba vnovič na trgu.
Glede blagovne znamke se je nabralo nejasnosti za zvrhan koš. Sila nenavadna je bila zadnja dražba, ko se je za nekaj dni med zmagovalce vpisal Boris Požeg, sicer pogosto na tribunah hokejskih tekem, a kot Ljubljančan tudi boter uganke športne javnosti, čemu bi prav on promoviral jeseniški znak. Vsekakor odločitev o prevzemu te znamke, ki pa se je povrhu zdaj že sfižil, saj Požeg sploh ni imel napovedovane denarne vsote, za prihodnost hokeja v Podmežakli ne bi prinesla še ničesar. Dolga je namreč še pot do profesionalnega moštva, kakršno je nekoč privabljalo občinstvo na tribune in se sploh kot prvo iz tujine, jeseni 2006, predstavilo v avstrijski ligaški konkurenci!
Zdaj je ime jeseniškega kluba spet na dražbi, Požege tam ne bo več, pravzaprav pa niti ni prav pomembno, kako se bo razpletla ta nenavadna zgodbica, precej več pomena gre nameniti prihodnosti v »proizvodnji«. Potem ko je bilo pred dnevi spet jasno, koliko privržencem železarjev pomeni hokejska igra in se jih je na pokalni tekmi z Olimpijo zbralo več kot 2500, je spet udarilo na plan vprašanje – kdaj bo Podmežakla, zdaj sploh najlepša ledna arena v regiji, spet gostila tekme za točke EBEL? Tu pač ne bo pomoči niti samooklicanih promotorjev niti nekih napovedanih dobrotnikov ali vlagateljev iz tujine. Povsem jasno je, kar je pisana preteklost hokeja v Gornjesavski dolini že potrdila, da se ta klub organizacijsko in tekmovalno lahko povzpne le ob prispevku največjega lokalnega dejavnika v gospodarstvu, družbe Acroni pod streho Slovenske industrije jekla, ter navzočnosti strokovnjakov iz športnega, v primeru Jesenic predvsem hokejskega prostora.
Nekdanji kapetan reprezentance Tomaž Razingar, kapetan slovenske olimpijske reprezentance in nazadnje tudi podeljevalec na prireditvi Športnik leta, je nenehno razpet med silno priljubljenostjo pri navijačih in grenkimi izkušnjami zaradi neuresničenih obljub, ko je še ponosno nosil dres z železarjem na prsih. Anže Kopitar bi nekoč morda res, tako kot je Jaromir Jagr v domačem Kladnu na Češkem, vložil znanje in sredstva v klub, Mihi Rebolju, zdaj tudi podžupanu Jesenic, gre ogromno zaslug za nadaljevanje dela z mladimi, nikakor ne bi kazalo prezreti še mnogih drugih sedanjih in nekdanjih reprezentantov. A nihče ne more delati ob številnih ugibanjih, kakršna je nazadnje sprožila neresna prodaja znamke. Temelj z bazo in zdaj tudi čudovitim objektom na Jesenicah obstaja, spoštovanje do izjemne tradicije še vedno ohranjajo poznavalci tudi zunaj slovenskih meja, zlasti v avstrijskem prostoru, a bližnja preteklost razkriva tudi, kako pomembna bo zdaj previdnost. Kajti brez zagotovljene vsote vsaj milijona evrov za začetek Jeseničani preprosto ne smejo pridrsati pod žaromete EBEL. Šola o izstopu in razpadu profesionalnega moštva je bila namreč spomladi 2012 zelo poučna.
