Selektor in igralci zelo daleč od septembrske ravni

Pariz – Tako kot pred dvema letoma na Češkem so za naše hokejske rise sanje o obstanku med najboljšimi na svetu izpuhtele že pred zadnjo tekmo prvenstva. Spet so se soočili s kruto realnostjo, tokrat med elito prvič pod vodstvom selektorja Nika Zupančiča, a tudi s spoznanjem, da bi bilo, ne glede na ostro konkurenco, mogoče storiti več.

Slovenija v zadnjo tekmo, danes ob 20.15 proti gostiteljem, vstopa z Matijo Pintaričem v vratih in z le eno točko, in sicer s premiere proti močni Švici, po kateri si med stroko, igralci in spremljevalci naše izbrane vrste še zdaleč nihče ni mislil, da je že napočil konec zgodbe o uspešnosti v Parizu. Lahko bi jo ozaljšali še drevi, podobno kot pred dvema letoma s sklepno zmago za prestiž proti Danski, a občutki ob vrnitvi v drugi svetovni kakovostni razred spet botrujejo hudim bolečinam. Pa četudi nam je selektor po včerajšnjem treningu, ko je bila na ledu le peščica igralcev brez udarnih risov, zatrdil, da je noč prespal mirno: »V življenju ne obstaja le hokej. Porazi pa so del športa …«

Na svoji trenerski poti je po dveh klubskih naslovih državnega prvaka ter sanjski uvrstitvi na olimpijski turnir doživel prvi spodrsljaj, v veliki meri si je zanj kriv sam. To je tudi priznal v družbi slovenskih poročevalcev s prvenstva in za prihodnost napovedal trši, bolj avtoritativen pristop. Poznamo ga že dolgo, že kot igralec je veljal za študioznega profesionalca, takšen je tudi na klopi, takšen je bil tudi od decembra 2010 do omenjenega prejšnjega slovesa risov od elite, maja 2015, kot prvi sodelavec selektorja Matjaža Kopitarja. Slednji je s svojim pristopom zbujal vtis ohranjanja vojaške discipline, jasne hierarhije, glasnega opozarjanja na spodrsljaje. Tudi pri njem želenega obstanka v družbi najboljših risi niso dočakali – nazadnje so se ga pod vodstvom Karija Savolainena veselili v zdaj že krepko oddaljenem letu 2005 –, a zdelo se je, da zrelost naših vodilnih igralcev, tudi z vidnimi vlogami pri klubih cenjene KHL, z medsebojnim spoštovanjem s stroko vliva pariško upanje za korak navzgor. Zlasti ob imenitni popotnici zadnjega skupnega nastopa s septembrskih kvalifikacij za OI. 

A takrat so od Gašperja Krošlja v vratih, do zanesljivih branilcev in učinkovitih napadalcev blesteli prav vsi, taktično-psihološka priprava na tekme je bila očitno na visoki ravni, ozračje v slačilnici prav tako. Seveda ni šlo za povsem enako zasedbo (na pariškem ledu ni bilo Anžeta Kopitarja, Marcela Rodmana, Žige Panceta, za dve tekmi tudi Žige Jegliča), vseeno pa je večina nosilcev ostala skupaj, a tu iz tekme v tekmo delovala nezbrano, za to raven tekmovanja celo začetniško. »Igrali smo proti vrhunskim moštvom na prvenstvu, tudi s številnimi igralci iz NHL, a vseeno je razočaranje izjemno, ker smo si mislili, da imamo energijo in sposobnosti za obstanek,« je poudaril Rok Tičar. Bil je med junaki sanjske slovenske predstave z Belorusijo, septembra lani v Minsku, zdaj je s soigralci doživel razočaranje prav proti tej reprezentanci, ki je risi na svetovnih prvenstvih še nikdar niso premagali!

Tokrat se je njen skalp zdel lažje uresničljiv kot kdaj v preteklosti, saj belorusko moštvo dejansko ni na kakovostni ravni svoje nekdanje slave, nenazadnje je bilo že na tleh po zaostanku v prvi tretjini (1:2) sobotne pariške tekme. »Grozno sem se počutil v slačilnici po 1. tretjini,« nam je priznal najboljši igralec tekme Aleksandr Pavlovič. Toda na koncu je s soigralci ob zmagi s 5:2 le nasmejano zapuščal dvorano.

Pred premalo ustvarjalno, na trenutke prav zmedeno in v Parizu slabo vodeno Slovenijo pa je zdaj že tolikokrat videno poglavje o boju za vrnitev med najboljše. Očitno z dosedanjim strokovnim štabom, ki mora zagotoviti več reda, a tudi elastičnosti. Prezgodaj so bili namreč nekateri odpisani, zlasti Žiga Pavlin in Marcel Rodman. V ogledalo pa se morajo pogledati tudi navzoči vodilni igralci, zlasti iz dveh udarnih peterk. Na poti novega vzpona bodo morali najti odgovor na vprašanje – čemu zdaj niso bili tako uspešni kot v lanskem septembru?