Spet bi rad užival v olimpijskih žarometih

Slovenski izkušeni hokejist Marcel Rodman se po letu odsotnosti zdaj vrača med rise.

ned, 05.11.2017, 09:00

Želim si še enkrat na olimpijske igre.

Že dolgo je, kar se je Marcel Rodman zapisal med vodilne slovenske hokejiste v razburljivih letih samostojnosti. Na vrata prestižne reprezentančne slačilnice je potrkal še kot najstnik, doživel zgodovinsko uvrstitev v najvišji svetovni razred, med elito pa se je nato na prvenstvu leta 2002 na Švedskem uvrstil kot sijajen strelec. Po letu odsotnosti se zdaj vrača med rise.

Poletje je med hokejisti ponavadi mirno, toda za 36-letnega Gorenjca je bilo prav burno. Ni si še bil na jasnem, ali bo nadaljeval športno pot na ledu, spogledoval se je s trenerstvom in športnim menedžerstvom, sodeloval je tudi pri poslu soproge, Mariborčanke Veronike, okrog prodora ene od vodilnih avstrijskih pivovarn na vzhodnoslovenski trg. Nikakor ni hotel javno omenjati (pretiranega) razočaranja, ker ga pomladi ni bilo med izbranci selektorja Nika Zupančiča za nastop na svetovnem prvenstvu v Parizu. Zgodilo pa se je sploh prvič, da ni bil med navzočimi slovenskimi reprezentanti na velikem tekmovanju, če je bil le zdrav.

A nato je sredi vročega poletja sledil klic iz Nemčije, iz dežele, kjer ga na ledenih ploskvah zelo dobro poznajo. V prejšnji sezoni je igral, denimo, v Dresdnu in Bietigheimu, zapriseženem hokejskem mestecu blizu Stuttgarta, pred tem tudi v DEL, najvišjem razredu nemških ledenih ploskev, povsod je zaradi izjemnega pristopa, razgledanosti, spoštovanja tekmecev ohranjal prav poseben ugled. Jeseniška hokejska šola je v sedmih desetletjih obstoja (čez dva meseca, 6. januarja, bodo v Podmežakli praznovali 70 let na klubski ravni organiziranega hokeja) predstavila kopico odličnih športnikov, ko gre za leta slovenske samostojnosti, Marcel Rodman spada med izbrano smetano. Tako je bilo kar presenetljivo, da ga nazadnje ni bilo med reprezentanti, toda ko je v omenjenem zadnjem poletju podpisal novo pogodbo v Nemčiji, je bil njegov cilj jasen: »Želim si še enkrat na olimpijske igre.«

Spet bo stisnil zobe

Dni v Sočiju tako kot drugi risi zlepa ne bo pozabil, sanjski predstavi s Slovaško (3:1) in z Avstrijo (4:0), zadnja za uvrstitev v olimpijski četrtfinale (!), bosta za vekomaj ostali zapisani z najvidnejšimi črkami živahne slovenske hokejske zgodovine. »Užival sem pod olimpijskimi žarometi, pomislil sem tudi, koliko odličnih hokejistov je imela naša dežela, pa mnogi med njimi niso dočakali nastopa v tej veliki športni predstavi. Ker vem, kako je na OI, bom še posebno garal za selektorjevo zaupanje,« je dejal ob začetku sezone, nato pa se pred dnevi razveselil prvega seznama novega selektorja Karija Savolainena za prihajajoči turnir v okolici Pariza. V novem baznem taboru francoske hokejske reprezentance se bodo tako risi, od 9. do 11. tega meseca, pomerili z gostitelji, ob tem pa še z Latvijci in Belorusi.

Starejši od dveh hokejskih bratov – dve leti mlajši David je prav tako že dolgo med najvidnejšimi risi – si ne domišlja, da ima ob tem zadnjem vabilu že zagotovljeno tudi letalsko vozovnico za nov nastop na olimpijskih igrah, toda spet bo stisnil zobe in se poskusil prek svojega novega kluba, nemškega drugoligaša Bad Tölza, prebiti do Pjongčanga. S 15 točkami (14 tekem; pet golov, deset podaj) je z naskokom najučinkovitejši igralec moštva v sezoni, nazadnje je, denimo, k zmagi v bavarskem derbiju proti Riesserseeju s 7:4 prispeval gol in tri podaje. »Škoda je bila zaradi nekaterih poškodb v moštvu, pogrešal sem enega od naših tujcev na nekaterih prejšnjih tekmah, v nasprotnem bi bili v napadu še bolj učinkoviti,« je dejal o moštvu, ki se je nazadnje uvrstilo v tekmovanje iz tretjeligaškega razreda, a v bavarskem mestecu dolge hokejske tradicije ne skrivajo, da bi v prihodnje radi spet igrali vidno vlogo na nemških ledenih ploskvah.

Užival tudi v nogometu

Na življenje v novem okolju se je Gorenjec iz Rodin ob vznožju karavanške verige hitro navadil, niti Šentilj, tik ob meji z Avstrijo, kjer si je z omenjeno Veroniko ter otrokoma Henrikom in Rebeko ustvaril novi dom, ni predaleč. V počitniških dneh, tako kot nazadnje, so skupaj, zaradi natrpanega tekmovalnega urnika pa ga družina, kolikor je le mogoče, pogosto obišče na Bavarskem. Pred tedni pa mu je eden soigralcev, kot mnogi v regiji vnet privrženec Bayernovih nogometašev, priskrbel vstopnici za tekmo na Allianz Areni, tistega sobotnega popoldneva zlepa ne bo pozabil. »Žena je bila ravno pri meni, in ker rada obiskuje velike športne prireditve, je z veseljem sprejela ponujeno vstopnico. Uživala sva med navijači v vrhunskem nogometu in na tem res lepem stadionu,« je navdušeno pripovedoval o dnevu, ko je bilo občutiti prav posebno ozračje – h klubu se je vrnil trener Jupp Heynckes in se takrat z igralci in navijači veselil zmage proti Freiburgu s 5:0.

A takšna sprostitev hitro mine, zdaj mu misli uhajajo zlasti k prihajajočemu reprezentančnemu izzivu. Najprej bi se rad odrezal na olimpijskih igrah, nato pa še v aprilskih dneh pomagal soigralcem v Budimpešti, kjer se bodo risi znova zapodili za mikavnim plenom najvišjega svetovnega razreda.

Prijavi sovražni govor