Uvod v hokejsko sezono je ponudil različni podobi. Sanjsko za slovensko reprezentanco, ki se je drugič zapored prek zelo visokih ovir uvrstila na OI, in mučno na klubski sceni, na kateri je Olimpija takoj pristala na dnu lestvice EBEL. Jesenice se počasi zbujajo, drsališč je premalo. O vsem smo se pogovarjali z 69-letnim Štefanom Semetom – od malega je zapisan ledeni ploskvi, bil je reprezentant, trener, selektor in tudi direktor izbrane vrste.
Verjetno bi si težko predstavljali lepši začetek sezone, kot je bil ta olimpijski kvalifikacijski turnir v Minsku. Kako ste pospremili novi podvig risov v sicer prav nenavadno zgodnjem času za pomembno hokejsko dejanje, pravzaprav še v koledarskem poletju?
Meni se je to že od prvega dne, ko sem izvedel, da bo turnir v prvih septembrskih dneh, zdelo prav imenitno. Selektorji posameznih reprezentanc so imeli za začetek na voljo domala vse želene igralce, takrat še ni strogih klubskih obveznosti ali pretiranih zapletov glede poškodb. Akterji vstopijo v sezono dobro pripravljeni, takšen turnir nato zares lahko realno pokaže, koliko kdo velja.
Toda igralci pogrešajo tekmovalni ritem, »motorji« le še niso ogreti na najvišji ravni?
Morda res, a če pomislite, kaj vse so do začetka septembra že opravili hokejisti v KHL, potem zares ni skrbi, da ne bi bili že za uvod pripravljeni na visok ritem. Zdaj imamo tudi Slovenci pomembne akterje v tem razširjenem ruskem prvenstvu, o Anžetovi posamični pripravljenosti sploh ne kaže razpravljati, tudi drugi igralci se zavedajo pomembnosti profesionalnega pristopa.
A na takšnih turnirjih ne gre le za učinek igralcev, temveč tudi stroke. Nik Zupančič se s tako zahtevno nalogo, odkar je pred enim letom postal selektor, še ni srečal. Kako gledate nanj?
Pri njegovem uspehu res ni nikakršnega naključja. Prihaja iz športne družine, sodi med najboljše naše hokejiste doslej, prav žal mi je, da tudi njegov brat Mark, ki je prav tako na ledeni ploskvi veliko obetal, ni vidneje podčrtal svoje hokejske poti. Oče jima je kot nekdanji nogometni vratar in tudi hokejist približal športno kulturo, mati, dolgoletna kustosinja muzeja v Kamniku, jima je širila še druga obzorja. Prav vse to opažam tudi zdaj pri Niku. Je zelo študiozen in odgovoren, spremlja novosti, podrobno analizira tekmece, dobro deluje v urejenem okolju.
A v primerjavi s tekmeci, tudi v Minsku je bilo tako, selektor Zupančič nima prav široke palete sodelavcev v svojem štabu. Kaj menite o tem?
So dobre in slabe plati. Seveda si je koristno razdeliti naloge v širšem krogu sodelavcev, a nato je tudi izgovorov lahko več, glavni trener se lahko opravičuje, češ da kdo od drugih ni opravil svoje naloge. Jasno je, da zadeve pri nas še zdaleč niso popolne. Pravzaprav se je nazadnje še presenetljivo dobro razpletlo glede na zares majhno število neposredno vpletenih pri delu z reprezentanco.
A kar je za podobo slovenskega reprezentančnega hokeja boleče, je hud padec mlajših selekcij v mednarodni konkurenci. Vas dolgoročno skrbi prihodnost našega hokeja?
Poglejte, najprej se je treba ozreti h klubski bazi. Mlajši morajo imeti svoje lokalne vzornike in se boriti za mesto pri udarnem moštvu. V Ljubljani pa zdaj že ni tako. Če se ozremo zgolj k prejšnji Olimpijini sezoni, vidimo, da morda trem ali štirim iz tivolske šole pripadajo določene vloge. Seveda je prav, da se pri našem edinem klubu v EBEL uveljavljajo tudi igralci iz Celja, Kranja, tudi kakšnih manjših mest, a pri klubu se morajo zelo resno lotiti svoje selekcije, da jim nekoč res ne bi zmanjkalo igralcev. Pri tem nikakor ne gre za bolezen zadnjega leta ali dveh. Ko je bilo v Tivoliju denarja precej več kot sedaj, je vodstvo kluba kopičilo tuje hokejiste, med njimi tudi drage in nepreverjene, takrat sem pogrešal več prehoda iz mladinskih vrst k udarnemu članskemu moštvu. Mlade reprezentance? Uhaja nam stik z najboljšimi. Nekoč so naše selekcije do 14 ali 16 let pogosto gostovale v Severni Ameriki, tudi Skandinaviji ali na Češkem. Zdaj teh primerjav skoraj ni več, seveda tudi zanesenjaštvo izginja, denarja pa je malo, zato je težko loviti korak z bogatejšo konkurenco.
Omenili ste Olimpijo, kaj pa jeseniško delo z mladimi, nazadnje v Podmežakli ni bilo naslova državnih prvakov pri niti eni od starostnih kategorij?
Podrobno razmer ne poznam, a očitno gre res za problem vodenja kluba. Posebej boleče je to v okolju, ki je imelo res kakovostne hokejiste. Poglejte, pred leti sem na težavo že opozarjal kot sokomentator pri prenosih jeseniških tekem v EBEL. Ni mi namreč šlo v račun, da mora tako obetaven hokejist, kot je bil takrat Rok Tičar, sedeti na klopi, veteran Todd Elik, povrhu z raznimi težavami ob igrišču, pa je bil nenehno na ledu. Zlasti v trenutkih napadov ali branjenja z igralcem več. To je bila zame sramota! Sicer pa poglejte tudi Tičarjeva soigralca, Žigo Jegliča in Roberta Saboliča. Vsi trije so v KHL vrhunski, še dobro, da so vztrajali, da jih takšne podle odločitve niso strle.
Sicer pa razmere za razvoj hokeja pri nas, tudi glede pomanjkanja ustreznih objektov, res niso obetavne, kajne?
Kaj pa vem, odvisno kje in kakšne so sploh potrebe v posameznih krajih. Drži pa, da bi to ledeno ploskev pod tivolsko dvorano morali že zdavnaj urediti za trening. Dvorani v Stožicah pa sploh pripada posebno poglavje, kar tudi zamerim našemu županu. Res je škoda, da nimamo popolnega objekta, v katerem bi lahko brez pripomb pripravili svetovno prvenstvo v hokeju ali kakšno večje atletsko tekmovanje. Zataknilo se je pri nekaj metrih … Ozrite se tudi k tistemu skrpucalu v Kranju, ki mu pravijo ledna dvorana. Namesto da bi zaokrožili športni center z načrtovanim drsališčem med bazenom in osrednjim štadionom v športnem parku, so sredi njiv postavili povsem neprimeren objekt. Pred kratkim sem bil v Chomutovu na Češkem. Tam hitro vsak spozna, kako je za majhen vložek mogoče imeti imenitno dvorano, ob njej še ploskev za trening. A zgodba je pri nas tudi obratna – Maribor ima zdaj prav lep bazni tabor za vadbo, kar poleti izkoriščajo tudi moštva iz slovite KHL, pa nima resnega moštva.
Kako pri vsem skupaj gledate na vlogo vodilnih pri HZS?
Premalo se zavedajo vseh težav. Slišal sem, da je prejšnji predsednik Nestl Aljančič veliko storil za hokej. No, on je predvsem veliko storil zase. Pa tudi s sedanjim Matjažem Rakovcem ni nič drugače. Od obeh smo poslušali, kje bomo vse imeli v Sloveniji hokej in drsališča, a ni ničesar od tega. In čemu bi sploh poskušali s hokejem tam, kjer za to ni nikakršne potrebe? Se je kdo vprašal, kaj se dogaja s povsem zapuščenim objektom v Vevčah? Hokej so nekoč igrali v Tržiču, Brežicah, v Kamniku je bila celo prva tekma pri nas. Ob tem vedno znova pomislim, da bi bile Domžale z lepo bazo ljudi prav imenitne, tam bi lahko poskusili z ledom in s klubom.
Ne morete pa očitati vodilnim nekaterih dobrih potez, zlasti glede udarne reprezentančne vrste?
Nikakor ne. Pogoste so bile z organizacijo dela pri reprezentanci hude težave, zdaj teh ni. Osnovne reči so urejene, igralci vedno znova radi pridejo na zbor. Veseli me, da je tako.
Kako pa se zdaj lotiti olimpijskega turnirja?
Na ledu si kaže začrtati visok cilj. Čemu se ne bi še enkrat, tako kot v Sočiju, uvrstili v četrtfinale? Res nimamo veliko hokejistov, a kakovosti je iz leta v leto več. Imamo zvezdnika v NHL, četverico odličnih hokejistov v KHL, nenazadnje je KAC iz Celovca odprl svoja vrata tudi za Slovence. Vrsto let so bila ta močno zaklenjena. In seveda bi bila tudi zdaj, če ne bi imela Slovenija res dobrih igralcev. Obenem pri HZS in OKS morajo storiti več za promocijo, kar sem že dejal sekretarju Dejanu Kontrecu. Uvrstitev na OI ne dovoljuje spanca. Kopitar, Muršak in druščina si zaslužijo fotografije na velikih reklamnih panojih. Sicer pa: premalo izkoriščamo prepoznavnost našega športa, sedanji rod ni dovolj seznanjen s preteklostjo. Marko Milič je moj prijatelj, a zakaj so le njegov dres obesili v Stožicah? Tam bi se lahko spomnili še na marsikoga iz naše košarkarske preteklosti. Čemu v Podmežakli in Tivoliju ne bi imeli na vidnem mestu letnic lovorik in imen velikih hokejistov? A tako je to pri nas. V dvoranah po Nemčiji, na Češkem, Slovaškem je drugače.
Manjka športni Sloveniji ponos?
Ne le ponosa, tudi poguma. Aleksander Čeferin je dokazal, da ni nepremagljivih ovir. Spoštujem Zagreb in njegovo hokejsko zgodovino, mar pa je naša slabša? Pri nas si nihče niti ne upa pomisliti na KHL, v južni soseščini pa v njej uživajo že četrto sezono zapored …
Toda toliko časa že slabo kaže Olimpiji v EBEL, tivolske tribune so bolj kot ne prazne.
A Ljubljana ima rada hokej, verjemite. Jedro tisoč obiskovalcev na tekmo ostaja, res pa je občinstvo v mestu izbirčno. Ko bi se le moštvo Olimpije spet približalo končnici, bi Tivoli oživel. Zdaj pa je zmanjkalo denarja, zato se je vrh oddaljil. Prav je, da klub vztraja v EBEL, le tako bo ohranil stik z najboljšimi v regiji. Ker pa se je zožil krog tistih v gospodarstvu, ki podpirajo šport, bo treba pri klubu še bolj zavihati rokave. Resneje se je treba lotiti dela z malimi pokrovitelji, podobno kot v Celovcu ali po italijanskih krajih, kjer ima vsaka tekma svojega pokrovitelja. Ko vidim, kdo je vse v prostorih VIP, se kar zamislim. Na tribuni za pomembneže je 120 sedežev, zastonjkarjev je vse preveč. Če bi prodali 120 letnih vstopnic za ta prostor po 1000 evrov, bi že imeli 120.000 evrov. In življenje bi bilo za klub v dolgovih pri priči lažje, kajne?