Tivolski vladarji stavijo na januarski zasuk

Ljubljana – Pogled na lestvico odprtega avstrijskega prvenstva tudi letos slovenskemu hokeju ne razkriva prav spodbudnih novic. Olimpija, naš edini klub v tekmovanju, je vnovič trdno zasidrana na dnu. Precej več dobre volje prinašajo razmišljanja o slovenski reprezentanci, ki se bo prihodnji teden na Bledu predstavila na najmočnejšem turnirju zadnjih let pri nas.

Toda pred zborom kandidate za novo uveljavitev med risi čakajo še klubske obveznosti, kot vedno znova velika večina akterjev prihaja iz močnih ligaških tekmovanj v tujini. V primerjavi z zadnjim nastopom Zupančičevih izbrancev septembra na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju v Minsku tokrat seveda na blejskem ledu ne bo Anžeta Kopitarja, v NHL kapetana moštva Los Angeles Kings, vseeno pa bodo privrženci slovenske izbrane vrste na tekmah z Belorusijo, Latvijo in Francijo (prav vse bodo tako kot Slovenija nastopila naslednje leto na SP v Kölnu in Parizu) lahko pospremili kakovostno jedro moštva, tudi z Janom Muršakom, hokejistom slovitega CSKA.

Še pred predvidoma prav kakovostnim turnirjem pa se bo dvakrat zavrtelo kolesje pod strehami EBEL. Pred Olimpijo je navidezna »misija nemogoče«: najprej petkovo gostovanje v Beljaku, nato nedeljska predpraznična tivolska tekma proti Salzburgu, spet udarnemu favoritu sezone. Vendar pa najožjega klubskega vodstva (predsednik Marko Popovič, vodja Jože Kovač in trener Bojan Zajc) samozavest še ni povsem zapustila. Omenjeni trije nekdanji hokejisti verjamejo, da bo moštvo povprečne starosti 23,2 leta iz tedna v teden bolj napredovalo in da bi v januarskem drugem delu tekmovanja, ko gre za lov končnice, lahko vidneje pokazalo zobe kot v prejšnji sezoni.

Nanazadnje se bo zdaj moštvu po vseh zapletih okrog dolgov iz preteklosti tudi na tekmah priključil dolgoletni kapetan Aleš Mušič, v omenjeni novembrski reprezentančni prekinitvi pa bo napočil čas tudi za prve selitve po hokejski Evropi. A kakšne prav posebej vidne luči na koncu predora ni, saj je blagajna prazna, po prvem mesečnem dohodku je drugi v sezoni že zamudil, predsednik se večkrat sprašuje, ali je prav, da se je lotil odgovornih nalog, potem ko so stroški nekaterih sezon pred njegovim prihodom pahnili Olimpijo v globoko jamo. Potrpljenja vodilnih iz lige bo najbrž enkrat konec, saj iz leta v leto spremljati isti klub na dnu lestvice ni prav prijetno za ugled tekmovanja.

A dokler je ljubljansko moštvo še med udeleženci EBEL, bo pač poskusilo vsaj občasno presenetiti koga od tekmecev, morda že za začetek v Beljaku, kjer bo posebej motiviran Adis Alagić, letošnja Olimpijina okrepitev iz beljaškega moštva. Pri slednjem mu po sicer solidni prejšnji sezoni niso več zagotavljali prav večjega števila minut na ledu, za sedanjo zeleno-belo zasedbo pa je kot naročen. Pridobil si je znanje v eni od najboljših avstrijskih hokejskih šol, telesno je močan. Minili pa so časi, ko so bila v tivolski zasedbi zveneča tuja imena s preteklostjo iz močnih tekmovanja, tudi slovite NHL. Takrat so bili tekmovalni cilji višji in tudi dosegljivi. Zdaj pa se vsa realnost hokeja v Ljubljani suče okrog vprašanja – kako sploh preživeti?