Tiskane izdaje
Čudež v Kölnu! Nanj so upali nemški prireditelji 81. svetovnega prvenstva v hokeju, na katerem bodo ta konec tedna razgrnili dobitnike kolajn. Malce so predrugačili »čudež v Bernu«, s katerim označujejo veliko zmago nemške nogometne reprezentance v finalu z Madžarsko na svetovnem prvenstvu 1954. Zdaj so upali na hokejski skalp Kanade, a ostali brez njega.
O tem, da je Nemčija precej bolj dihala s prvenstvom kot soprirediteljica Francija, že od začetka ni nobenega dvoma. Seveda bi tudi pariški prireditelji radi videli domačo izbrano vrsto v izločilnih bojih, a spoznanja, da v eni od dveh predstav četrtfinalnega sporeda slovite Bercy Arene ni bilo galskih petelinov, si nihče ni pretirano gnal k srcu. Precej bolj pomembno je bilo za Nemce, da pričakajo nastop svoje hokejske vrste v končnici, kjer pa je bila branilka lovorike Kanada vendarle premočna. Poraza z 1:2 ni mogel preprečiti niti zanesljivi Philipp Grubauer, ki je ubranil kar 48 strelov. Skupno razmerje 50:20 (v drugi tretjini 20:1!) je jasno razkrivalo, kdo je bil aktivnejši na ledeni ploskvi, a 17.000 navzočih ni ničesar zamerilo domačim hokejistom.
»To svetovno prvenstvo nam je razkrilo smernice naše hokejske prihodnosti. Želel bi si, da bi imeli še več mladih igralcev, da bi okrepili hokejsko šolo. Tu smo uresničili željo o uvrstitvi v končnico, naj bo tako tudi v prihodnje, a opažam, da je iz leta v leto težje,« je razmišljal domači reprezentant Patrick Reimer. Pri 34 letih je Bavarec nabral že veliko izkušenj, spoštujejo ga tudi tekmeci iz drugih reprezentanc, čeprav nikdar ni igral na tujem. Nemške lige pa si brez navzočnosti nürnbergškega napadalca marsikdo med rednimi obiskovalci ne predstavlja več.
Za domače občinstvo je tako konec navijanja na svetovnem prvenstvu, zdaj bo svoje simpatije lahko razporedilo med štiri polfinalistke, vse velesile svetovne hokejske scene: Finsko, Švedsko, Kanado in Rusijo. A kljub temu bo ta polfinalna sobota ob Renu zelo živahna. Pred nogometaši Kölna je zadnje kolo domače bundeslige, ki pa ji sploh pripada posebna zgodba. Stadion s 50.000 sedeži bo spet pokal po šivih, na ulicah bo, tako nam pravijo domorodci, živahno kot v dneh kölnskega karnevala, ob oktoberfestu največje nemške veselice, in če gre verjeti napovedi branega mestnega bulevarja Express, bo celotno mesto trepetalo nad razpletom zadnjega kola in možnostjo uvrstitve moštva v evropsko tekmovanje. Klub na sedmem mestu nima najboljšega izhodišča, odvisen je tudi od izidov na drugih tekmah, kljub temu pa armada privržencev (nekoč je spoštovala Milivoja Novakovića in Miša Brečka, zdaj je med ljubljenci občinstva naš nekdanji reprezentant Dominic Maroh) ploska lepi sezoni in se že veseli naslednje.
In hokej? Prvenstvo, ki ga je to mesto spet imelo po sedmih letih, skupaj četrtič doslej, bo ostalo zapisano tudi po rekordnem obisku. Nikdar si še v Nemčiji enega hokejskega šampionata ni ogledalo več kot 600.000 navzočih. In čeprav se bo predvsem v soboto mestni utrip sukal okrog nogometne žoge, bo precej pozornosti pripadlo tudi palici in ploščku. Za odločilne boje so nove prihode napovedali obiskovalci iz finskih in švedskih krajev, Rusi so bili že tako v uvodnem delu, poleg seveda Nemcev, najpogostejši obiskovalci Lanxess Arene, z 18.800 sedeži največje ledne dvorane na stari celini.
Iz Moskve in St. Peterburga so na letališču Köln/Bonn imeli več prometa kot ponavadi, silno podporo s tribun pa je Artjomu Panarinu, zvezdniku iz NHL, ter njegovim soigralcem dala tudi močna skupina zdomcev v Nemčiji. Tako se zdi, da med štirimi polfinalistkami le Kanada ne bo imela navijaške pripadnosti. Onstran Atlantika pač igrajo končnico NHL, ta iz leta v leto v Severni Ameriki privabi krepko več pozornosti kot SP. A kanadska reprezentanca ohranja veliko simpatij pri nevtralnih poznavalcih hokeja. Zaradi izjemne tradicije, srčnosti na ledu in spoštovanja vredne kakovosti. Tako bo tudi ob tem koncu tedna v Kölnu.
