Tiskane izdaje
Boston – Hokejisti Kraljev iz Los Angelesa so v soboto po bizarnem (in običajno neveljavnem) zadetku izgubili v Detroitu, na praznični ponedeljek, ko Američani praznujejo dan Martina Luthra Kinga, so palice prekrižali z bostonskimi Kosmatinci. Zdelo se je, kot da si še niso povsem opomogli od šoka in moštvo s sicer najboljšo obrambo v ligi NHL je drugič zapored sklonjenih glav odhajalo z ledu.
Kakšna je vaša forma pred prihajajočimi olimpijskimi igrami?
Zagotovo bi lahko dosegel kakšen zadetek več, imel več točk. Treba bo delati na tem, da se vsak dan še izboljšam. Sam treniram, kolikor se le da dobro, za zdaj ni težav, upajmo, da bom izboljšal pripravljenost.
Urnik v NHL je natrpan, ste sredi serije težavnih gostovanj. Je sploh kaj časa za razmišljanje o olimpijskem nastopu?
Za zdaj je še zagotovo prezgodaj, šele ko bomo 6. februarja v Los Angelesu odigrali zadnjo tekmo pred olimpijskim premorom, bom lahko misli preusmeril v Soči. Prva reprezentančna tekma je 13. februarja, tako da bo cel teden na voljo za osredotočanje na nov izziv.
Kako ocenjujete možnosti Slovenije v spopadu s slovitimi hokejskimi tekmeci?
Karkoli bom rekel, bo... (premislek) ...težko je napovedati. Šli bomo tja in dali vse od sebe. Na nekaj svetovnih prvenstvih smo pokazali, da smo bili blizu zmage tudi z velikimi reprezentancami. Odigrali bomo najbolje in videli, kakšen bo izkupiček.
Na tekmi z ZDA vam bosta nasproti stala klubska soigralca, vratar Jonathan Quick in desno krilo Dustin Brown. Poseben izziv?
Zagotovo bo nekaj posebnega, Jonathana bom poskusil prepričati, naj nam spusti kakšen gol, če bo branil, in nam tako olajša delo (smeh). Bomo videli...
Kako v klubu gledajo na odhod kar petih ključnih igralcev (poleg naštete trojice še center Jeff Carter za Kanado in branilec Slava Vojnov za Rusijo)?
Hja, mi bomo igrali, drugi bodo imeli priložnost za počitek. Ampak ko se vrnemo, bo konec počitnic, že prej bodo začeli trenirati, mi pa se jim bomo morali priključiti.
Ni se vam uresničila želja, da bi v Sočiju igrali z bratom Gašperjem. Kako ste doma sprejeli odločitev selektorja (in očeta) Matjaža Kopitarja?
Tako je pač naneslo, Gašper nekaj mesecev ni imel ekipe. Zame je težko, saj sem si tega zelo želel, ampak tak je šport. Ni se izšlo, upajmo na čez štiri leta, če bo vse lepo in prav.
To bo vaš prvi nastop na olimpijskih igrah, vam pomeni veliko?
Višek moje hokejske kariere je zagotovo osvojitev Stanleyjevega pokala pred dvema letoma. Olimpijske igre si niti ne znam predstavljati, verjetno bo zelo lepo doživetje, zelo lepi občutki, morda se bodo lahko celo kosali s tistimi ob zmagi v NHL. Ampak o tem bom lahko govoril šele po olimpijskih nastopih.
