Tiskane izdaje
Tri mesece po polomu ruskega hokeja, ko je na domačem ledu obstal že v olimpijskem četrtfinalu, je pred vrati popravni izpit. Tudi če ga bodo izbranci novega selektorja Olega Znarosa opravili brezhibno, ne bi mogli povsem izbrisati spodrsljaja v Sočiju, o katerem je za ruski športni portal čempionat.com spregovoril legendarni Vladislav Tretjak, prvi mož nacionalne hokejske zveze.
Prejšnji teden je vodilni vratar svetovne hokejske zgodovine, kar trikrat olimpijski prvak in lastnik 10 zlatih kolajn s svetovnih prvenstev, praznoval 62 let. Slavje ni bilo tako veličastno kot ob okrogli obletnici dve leti prej, a še vedno precej bolj razposajeno kot v časih njegove izjemne športne poti. »Nedvomno, saj smo bili 25. aprila vedno že na svetovnem prvenstvu in opravljali svoje poslanstvo na ledu. Na ta dan nikdar nisem izgubil tekme, to je bilo zame najlepše darilo. Sicer pa: ko smo nastopili na prvenstvu v domači Moskvi, je bilo bolj sproščeno, tudi pesem je odmevala iz slačilnice ali iz hotelske sobe. V tujini smo bili včasih kar preveč zadržani. Pa ne le ob mojem rojstnem dnevu. Nekoč smo v novoletnih dneh ruski hokejisti gostovali v Severni Ameriki, v Houstonu sem dobil telegram iz domovine o rojstvu otroka. Kot vedno ob podobnih priložnostih so mi člani našega vodstva čestitali skromno, a ko so gostitelji, pravzaprav Kanadčani v sosednji slačilnici, izvedeli za veselo novico iz Moskve, so nam pri priči prinesli steklenico vodke. So že vedeli, kaj potrebujemo,« se je ob smehu spomnil junak velikih predstav pri reprezentančni vrsti Sovjetske zveze ter moštvu CSKA iz Moskve.
A prav nič mu ni do smeha, ko misli uidejo k zadnjem velikem športnem dogodku, olimpijskim igram v Sočiju. Vsa Rusija je sanjala o prednosti domačega okolja in napadu na naslov prvakov, toda že v uvodnem izločilnem dvoboju se je gostiteljem zataknilo proti Fincem (1:3; Kovaljčuk; Aaltonen, Selänne, Granlund) in tako se je turnir za opevano moštvo Rusije končal že v četrtfinalu. Edino, po čemer si bo Tretjak zares v lepem spominu ohranil igre, je zagotovo čast prižiganja olimpijskega ognja.
»Na to moram biti res ponosen, saj sem nenazadnje predstavljal številne junake naše izjemne hokejske zgodovine. Pred kratkim sem bil na obisku v Kanadi in prav ganilo me je, ko so mi mimoidoči pred dvorano v Montrealu dejali, da so imeli solze v očeh, ko so me videli ob najbolj veličastnem trenutku uvodne slovesnosti. Seveda je bilo podobno tudi, ko je v Vancouvru prižigal ogenj Wayne Gretzky. Res pa je, da se pri uvodni slovesnosti in seveda tudi pogovorih o imenitnem počutju tujcev v Sočiju moja dobra volja konča. Led nam je nato ponudil kruto realnost – naše moštvo ni bilo slabo, toda ni uresničilo pričakovanj stroke in javnosti,« se dobro zaveda prvi mož Ruske hokejske zveze in najprej obrazloži, da tudi v umirjeni analizi poltretji mesec po izpadu v četrtfinalu pri sami zvezi ob pripravi na turnir ni bilo napak. Storil pa jih je selektor Zinetula Biljaletdinov in tako moral po koncu zapustiti svoje mesto. Njegov naslednik je zdaj Oleg Znarok, vrsto let selektor latvijske izbrane vrste, v ruskem prostoru zelo cenjen po naslovih prvaka z moskovskim Dinamom v prestižni KHL.
»Res so za menoj bogate hokejske izkušnje, toda izbiro igralcev vselej prepustim selektorju in njegovemu štabu. Biljaletdinov je dober trener, o tem ni nikakršnega dvoma, tudi Znarok ohranja podoben ugled, a uspeh moštva je odvisen od številnih dejavnikov, ne le od tega, kdo je na ledu in kdo na klopi,« pravi nekdanji sloviti reprezentant, čigar umirjeno razmišljanje smo spoznavali že pred leti v posebnem pogovoru za Delo na Bledu. Seveda pa se po koncu neposrečene ruske zgodbe v osrednji hokejski dvorani v Sočiju ni mogel izogniti razpravam o končni selekciji igralcev. Mnogim namreč na prizorišču ni šlo v račun, da med izbranci za nastop ni bilo Sergeja Mozjakina in Danisa Zaripova, prvih ruskih strelcev v KHL. Izbrana vrsta je bila namreč silno neučinkovita, ducat golov na petih tekmah nikakor ni zadostoval za uresničitev visokih ciljev.
»Drži, sam bi ta dva hokejista zagotovo povabil na OI, a kdo vam zagotavlja, da bi bilo potem kaj drugače. Dokler bom predsednik, bo selektor neodvisen pri svojih odločitvah o postavi moštva. Najmanj, kar bi hotel, bi bila opazka, češ saj smo imeli Zaripova in Mozjakina, ker ju je želel Tretjak, pa smo vseeno izgubili …« pravi hobotnica iz hokejskih vrat in se dotakne tudi vloge predsednika zveze: »V Rusiji nikdar ni lahko biti predsednik hokejistov, nogometašev ter minister za kmetijstvo. To so področja, o katerih razpravlja vsa dežela, poznavalcev, pač tudi tistih manj natančnih, je obilo …«
A odgovornosti Tretjak seveda ne more uiti. Zaradi svojega izjemnega ugleda tako doma kot na tujem je še naprej trdno v vladarskem stolu, prvenstvo pri sosedih v Minsku je zanj poseben izziv. Resda Rusija še naprej čaka na zlato olimpijsko kolajno, saj ji je nazadnje zaploskala še v časih reprezentance Skupnosti neodvisnih držav (Albertville 1992), a predsednik vseeno ne skriva ponosa ob uspehih zadnjih let. »Osvojili smo naslov svetovnih prvakov 2008 v Quebecu in še leto pozneje v Bernu. Ni ravno v navadi zadnjih let, da bi reprezentanca ubranila lovoriko, kajne? Povrhu pa smo leta 2012 na desetih tekmah dosegli deset zmag,« pravi, številnim nostalgikom v domovini pa sporoči: »Vem, naša hokejska reprezentanca ne deluje več tako uigrano kot v dobi Sovjetske zveze. Toda to res ni presenetljivo – včasih smo hokejisti 8 mesecev živeli skupaj, nato je selektor Viktor Tihonov izbral dve udarni peterki iz CSKA, po eno pa iz Spartaka in Dinama. Ni bilo ugank, povrhu je bilo prav za tega strokovnjaka še kako pomembno, da je uigranih vseh pet akterjev na ledu, ne le napadalne trojke, kot se to pogosto dogaja pri drugih trenerjih. A sanjati, da bo tako kot nekoč, je povsem nesmiselno.«
Za Tretjaka ni dvomov. Spodrsljaja v Sočiju ne bo pozabil, toda ob uspehu v Minsku mu bodo lahko mnogi prikimali, češ da je prav Rusija vodilna hokejska sila na zemljevidu svetovnih prvenstev od leta 2008. S. U.
