Vedno nasmejan in prilagodljiv

Švicarju Reneju Faselu že šesti mandat predsednika IIHF.

Objavljeno
23. maj 2016 17.04
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Ko je Rene Fasel, zobozdravnik iz osrednjega dela Švice, pred 22 leti postal predsednik krovne hokejske organizacije, si najbrž še zdaleč ni mislil, da bo njegova vladavina tako dolga. A predstavnik nevtralne in bogate države se je v tej vlogi imenitno znašel, zato ni več presenetljivo, da tokrat med volitvami v Moskvi sploh ni imel protikandidata.

Švicarski športni funkcionar, ki so mu govorice nekaj časa namenjale celo vodilno vlogo v Mednarodnem olimpijskem komiteju, je izjemno prilagodljiv, s prijazno besedo za vsakogar. Spomnimo se tudi njegovih obiskov pri nas, ko nikdar navzlic izjemno natrpanemu urniku, denimo med proslavo 80 let hokeja v Sloveniji, aprila 2007, ni zavrnil pogovorov z novinarji, tudi pozneje smo se za Delo večkrat pogovarjali z njim. Vedno znova je dajal vtis razgledanega svetovljana, ki zna ob pravem času prisluhniti tako željam manjših hokejskih nacij kot tudi ustreči željam velesil iz lednih dvoran. Predvsem pa je bila pogosto opazna njegova naklonjenost do nekdanjega sovjetskega prostora, kar je bilo opazno tudi v dneh tega 80. svetovnega prvenstva. Med drugim je moskovski poročevalec osrednjega češkega resnega dnevnika MF Dnes zapisal, da sodi Fasel med najuspešnejše diplomate v svetu športa, v primerjavi z nogometom pa hokejska družina vedno znova ponuja videz usklajene tvorbe, brez afer in podtikanj.

Kakorkoli, Fasel je v dobrih dveh tednih Moskve in St. Peterburga užival, podobno kot predsednik vlade Dmitrij Medvedjev si je že na uvodni slovesnosti prislužil glasen aplavz. Občinstvo v razprodani dvorani je namreč navdušil z govorom v ruščini, pozneje je v številnih intervjujih vedno znova potrjeval, kako mu je blizu ta del sveta. Tudi namigom o prijateljstvu z Vladimirjem Putinom je prikimal in še omenil: »Putin je hokejski zanesenjak in prijateljski človek. Moti me, ker ga po zahodnoevropskih medijih predstavljajo drugače.« Sicer pa so Fasela nekatera ruska mesta navdušila že leta 1981, ko je pripotoval v vlogi hokejskega sodnika, tudi časi domačega Fribourga so bili v začetku devetdesetih sanjski, ko sta tam blestela Vjačeslav Bikov in Valerij Homutov, dolgoletna reprezentanta, vidna vloga pri moštvu je pripadala tudi Pavlu Kadikovu, ki se ga v jeseniškem dresu spomnimo kot enega tehnično najbolj dovršenih tujih hokejistov doslej pri nas.

A takrat Fasel še ni tako dobro poznal Slovenije. Pozneje, ko se je vodstvu IIHF približal Nestl Aljančič, je bilo drugače. Dolgoletni slovenski športni funkcionar in predsednik HZS je vstopil skozi züriška vrata k družbi tesnih sodelavcev prvega moža svetovnega hokeja in nato iz leta v leto ohranjal z njim tesnejše prijateljske odnose. Tako ni bilo več presenetljivo, ko Švicar vabil na Bled, v Portorož ali v Ljubljano ni zavračal, tudi na tekmovanja drugega kakovostnega razreda je prihajal tako vzneseno kot na prestižni olimpijski turnir. Z obvezno čelado na glavi in v družbi ljubljanskega župana Zorana Jankovića si je ogledal celo gradnjo štadionu in dvorane v Stožicah, ni pa ga bilo med 10.000 obiskovalci, ko si je slovenska izbrana vrsta leta 2012 prav tu priigrala vstop v skupino A. A takrat se je zakuhalo v slovenskem hokejskem vrhu med predsednikom Matjažem Rakovcem in predhodnikom Aljančičem, navzočnost slednjega ni bila več zaželena, Fasel pa zato ni poletel iz züriškega letališča proti Brniku! Srečali smo ga en mesec pozneje na prvenstvu elitnega razreda v Kölnu, kot vselej je prijazno odgovarjal na naša vprašanja, tudi okrog odsotnosti v Ljubljani, a se takrat tudi v slogu spretnega diplomata izognil komentarju o zasuku v slovenskem hokejskem vrhu. Poslovili smo se z močnim stiskom rok in nasmehom. Prav tako, kot je v teh dneh sprejemal čestitke v Moskvi. Posebej ga je nasmejala tista iz Rusije, češ da je kot nekdanji prvi mož Sovjetske zveze Leonid Brežnjev, ker ga preprosto ga ni mogoče zamenjati.