Vedno znova navdušen nad risi

Nekdanji slovenski selektor Vladimir Krikunov resno razmišlja o upokojitvi.

Objavljeno
17. januar 2017 23.54
Selektor Beloruske hokejske reprezentance. Ljubljana 6. november 2014.
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Zagreb – Vladimir Krikunov, priznani ruski hokejski trener, se kar ne more izogniti stikom s Slovenijo, četudi jo je zapustil pred dvema desetletjema. Tokrat je s svojim moštvom iz Jekaterinburga gostoval v Zagrebu in vnovič privabil pozornost obiskovalcev iz naše dežele. Po koncu tekme je spregovoril za Delo.

Ne mine leto, ko se ne bi ustavil v Sloveniji, vsaj v tistih junijskih dneh, ko se z družino odpravi na dopust na Jadran. V Novalji na otoku Pagu ima namreč počitniško stanovanje. »Resda v hokejskih krogih v Sloveniji nimam več stikov, a spomini so lepi, vašo deželo vedno znova ohranjam v lepi luči, imam nekaj slovenskih prijateljev, s katerimi se potem družimo na hrvaškem otoku,« pravi 66-letni trener, ki je sredi devetdesetih vodil našo reprezentanco, pozneje pa še Rusijo, Belorusijo, sodeloval v latvijskem strokovnem štabu, opravljal tudi vlogo kazahstanskega selektorja. Pomladi 2013 je bil s Kazahstanci na pripravah v Mariboru, poldrugo leto pozneje z Belorusi na turnirju v Ljubljani. Slovenske rise sicer zelo spoštuje, vedno znova je navdušen, kako so se posamezniki uveljavili na tujem.

»Seveda Anžetu Kopitarju pripada posebno poglavje, toda tudi številni drugi slovenski hokejisti iz leta v leto potrjujejo svoje bogato znanje. Zdaj pač najbolj spremljam Roka Tičarja, ki igra pri meni v Jekaterinburgu. Res mu v zadnjih tekmah ni šlo vse po načrtih, toda soigralci na ledu mu preprosto niso dovolj pomagali,« je obrazložil trener po zmagi svojega moštva, a ne prav posebej navdušujoči predstavi. Prikimal je namigu, da bi bilo morda res vse drugače, če bi to ekipo vodil že od začetka sezone, tako pa je prišel gasit nastali požar po odstavitvi predhodnika. V Jekaterinburgu je nekoč že delal, a od tistih devetdesetih se je na ruskem hokejskem zemljevidu marsikaj spremenilo. Nastala je KHL, po vzoru na elitno severnoameriško tekmovanje naj bi se v prihodnje širila po vsej celini. »Kaj pa vem, nikoli ne moreš natančno vedeti, katera pot je pravilna. Šport je danes ujet v kolesje trženja, v vodstvu tekmovanja sanjajo o novih projektih. A ko bi ozrl h kakovosti KHL, lahko rečem, da je bila pred nekaj leti na višji ravni kot zdaj. Več je bilo vrhunskih tekem, izenačenega boja za vrh,« pravi mož, ki se počasi poslavlja od svojega trenerskega poslanstva. V Jekaterinburgu ima pogodbo še za naslednjo sezono, ta bo zanj, kot pravi, zadnja na res pisani športni poti.

»Ne, tokrat me ne bo več nihče več prepričal o nasprotnem,« se nasmehne, potem ko je že v zadnjem poletju napovedal upokojitev in miren vsakdan s soprogo bodisi v hiši v okolici Moskve, bodisi v Jurmali, latvijskem počitniškem paradižu, bodisi na Pagu. Toda klic iz Jekaterinburga mu je nato podrl prvotni načrt. »To je res moja zadnja hokejska postaja,« je ponovil, četudi mu številni znanci kar ne verjamejo, da bo res tako.